V večini primerov rad sam zapisujem in pišem svoje misli, ideje in spoznanja, tokrat pa bom za osnovo pisanja imel knjigo znane avtorice Caroline Myss z naslovom 5 mitov o zdravljenju.
Knjiga govori o 5 mitih, zgodbah ali prepričanjih zaradi katerih ljudje zbolijo, se težko pozdravijo. Članek ni namenjen samo tistim, ki so bolani, temveč velja za vse ljudi, ki so na poti samo raziskovanja.

Preden spoznamo teh 5 mitov je potrebno ozavestiti vzorec, ki ga je avtorica imenovala »ranologija«. Ta vzorec predstavlja bazo ostalih prepričanj in je ključen za preseganje lastnih omejitev.

Kaj je Ranologija
Ranologija določa vzorec ljudi, ki ves čas ostajajo v svojih ranah in poškodbah in jih poveličujejo in dovolijo, da so njihove rane vodilo v njihovem življenju. Primer je bila oseba, ki je ob prvem srečanju z neznanci jih povedala, da je bila žrtev incesta in da se morajo zato ljudje do nje obnašati, kot do žrtve incesta, če ne misli, da jo ljudje ne spoštujejo in sprejemajo. Ta oseba je zato vedno iskala družbo ljudi, ki so govorili isti jezik in vzorce obnašanja. To je primer »ranologije«.

Če sami sebe označimo s svojimi ranami, obremenimo in izgubimo svojo fizično in duhovno energijo ter odpremo možnost, da zbolimo.
Myssova je bila takrat opozorjena, naj bo pozorna na to, kako pričakujemo, da bomo ozdravili svoja življenja s terapijami in podpornimi skupinami. Videla je, da je veliko ljudi, ki so globoko v procesu zdravljenja in imajo hkrati občutek, da so obtičali. Prizadevajo si, da bi se soočili s svojimi ranami, pogumno iščejo smisel v groznih doživetjih in travmah iz preteklosti ter izkazujejo sočutno razumevanje drugim z istimi ranami.
Vendar ti ljudje ne ozdravijo.
Njihovo življenje se vrti okoli njihovih ran in procesa sprejemanja teh ran. Ne delajo na tem, da bi prodrli v ozadje svojih ran. Pravzaprav so obtičali v svojih ranah.
Takrat je podvomila v prepričanje, da vsakdo ki je bolan hoče resnično ozdraveti.

Namesto da bi te ljudje razumeli razkrivanje svojih ran kot zgodnjo fazo zdravilnega procesa, jih imajo za zastave, podporne družine pa za svojo družino in narod.

Ni mišljeno, da bi ostali ranjeni! Če obtičimo v moči svoji ran, zaustavljamo svojo lastno preobrazbo.
Ljudje uporabljajo ranologijo celo za ustvarjanje močnih romantičnih vezi. Vendar taka zveza temelji na ranah, strahovih in bolečini. Veliko ljudi priznava, da prihajajo na delavnice bolj zaradi druženja, kot zaradi dejanske potrebe po ozdravitvi.

Pomemben aspekt soočanja in preseganja svojih ran je samo-negovanje svoje življenjske energije. Če samo ne negujemo in poskrbimo za svojo življenjsko energijo, potem jo bomo jemali od drugih ljudi.
Žrtve nikoli ne poskrbijo za samega sebe, ampak to zahtevajo od drugih ljudi, zato je negovanje in skrb za svojo življenjsko energijo.
Oklepanje negativnih dogodkov iz preteklosti je preveč drago. To je tako, kot da bi mrtve poskušali obdržati pri življenju in to zahteva veliko količino energije. Ko nočemo opustiti bolečine v svojem sistemu, postanemo depresivni. Strupena energije depresije podžiga negativno držo do drugih in še bolj črpa naše vire. Hitro začnemo prenašati vzroke za naš neuspeh na druge in jih kriviti za svoje žalostno stanje. Ta neodgovorna reakcija na težave postane običajna in rutinska. Oklepamo se negativnih dogodkov in odnosov iz svoje preteklosti kot tudi sedanjih, saj nam dajejo dovoljenje, da sebe vidimo kot žrtve in vse druge kot vir naše bede.

Edina pot, da se otresemo vzorca, v katerega smo se zapletli, je, da opustimo težo preteklosti – da se rešimo dolga, ki si ga ne moremo več privoščiti.
Odpuščanje je ena od najzanesljivejših poti iz dolgov. Preprosto samo pomeni odpustitev negativnih čustev, ki jih imamo o dogodku ali o osebi. To je očitno težak in kompleksen psihološki proces.
Božanska energija ne bo tekla k vam, če niste pripravljeni odpuščati in iti z življenjem naprej.

Nekateri dogodki, ki jih moramo sprostiti niso negativni, temveč dobri. Mogoče ne moremo sprejeti dejstva, da nismo več stari dvajset, trideset let; da nismo več tako mladi, da nismo več tako dobri, kot smo bili.
To nesprejetje je še en način izgube energije. Ena oseba je umrla, ker ni mogla posloviti od svojih študentskih let.

Če ne spustimo dogodkov iz preteklosti, najsi gre za dobre ali slabe, pomeni, da mečemo stran del svojega energijskega dnevnega proračuna. Če izgubljamo energijo in ničesar ne ukrenemo, bomo neizogibno razvili neko šibkost v svojem telesu.

Velikokrat je videla, da ljudje izkoristijo dejansko rano iz svojega težkega otroštva in jo spreobrnejo v pravico, da so manipulativni, zagrenjeni ali jezni. („Ta rana vam je dala raven avtoritete, ki je pred tem niste imeli“).

Ko je sledila dušam nekaterih rakavih bolnikov je pogosto videla, da je tem ljudem zgodaj v življenju nekdo, ki jim je bil pomemben (starš ali učitelj) rekel nekaj takega kot: „Nikoli ne boš dovolj dober“ ali „Nikoli ne boš ničesar dosegel“. Mogoče je trajalo le tri sekunde, vendar so te tri sekunde obvladovale celo življenje. Če človeka popolnoma obvladuje pripomba, ki traja tri sekunde, ali lahko potem resnično verjamemo, da ustvarjamo svoje življenje? Mislim, da ne.

 

PRVI MIT: Moje življenje določa moja rana

Skoraj nemogoče je, da na nas ne bi vplivala zgodovina naših čustvenih in psiholoških ran. Rane dobesedno in simbolno prežemajo našo kri in telo. Ne glede na število ran moramo preusmeriti svojo življenjsko energijo nazaj v svoje življenje.
Mnogi ljudje pa verjamejo, da je njihovo življenje le skupek ran, za katere čutijo, da ne morejo veliko storiti, da bi jih pozdravili. Na pomoč po navadi odgovorijo: „Ti tega ne razumeš. Od takrat sem popolnoma drug človek. Kako naj se sedaj spremenim?“.
Svojo preteklo izkušnjo projicirajo na vse, kar se jim je takrat zgodilo v življenju.

Čeprav je tako stanje duha žalostno, samo-omejujoče in malodušno, nekateri v tem črpajo veliko moč, saj jim dovoljuje, da vodijo življenje, v katerem od sebe ne zahtevajo veliko in ne prevzemajo odgovornosti. Dovoljuje jim, da se zanašajo na pomoč drugih in da izrabijo njihov občutek krivde ter si s tem zagotovijo dotok pomoči. Z obžalovanjem ali grenkobo govorijo o ustvarjalnih ciljih, ki jih zaradi preteklih psihičnih ali fizičnih zlorab ne morejo doseči niti danes niti v prihodnosti. Poiščejo podporni sistem, v katerem so v coni družbenega udobja. Sistem, ki bo ostal sočuten do njihove ranjenosti in jih ne bo nikoli priganjal, da jo zapustijo. Ker se od ranjene osebe nič ne pričakuje, jim ne more nikoli spodleteti.

Bolj ko leta tečejo in postajajo te ljudje bolj in bolj navajeni te vrste moči in samo-zaščite, težje se spremenijo. Starejši ko postajamo, težje zapustimo svojo bolečino. A dejstvo je, da lahko poudarjanje te rane, še bolj škodi, kot škodi sama rana. Zadrževanje pri rani je vrsta samo-poškodovanja, kaznovanja sebe, pri kateri je naša zavest vedno osredotočena na šibkost in nikoli na ozdravitev. Psiha, ki verjame v lastno čustveno in psihološko ranljivost, lahko ustvari le telo, ki ravno to odraža.
Če vas je strah moči in neodvisnosti, boste težko ostali zdravi in neodvisni.

Vprašanja za samo-izpraševanje:

• Ali primerjate svoje rane z drugimi? Če to počnete, se vprašajte zakaj?
• Ali se opravičujete, ker ne počnete več pozitivnih stvari v svojem življenju?
• Če se počutite bolj ranjeni kot drugi, ali vam to veča občutek moči?

DRUGI MIT: Bit zdrav pomeni biti sam

Za nekatere ljudi s psihološkimi ranami bi to, da bi se pozdravili in postali neodvisni pomenilo izoliranost in ranljivost. Za mnoge je ta strah pred junaško neodvisnostjo – in kasneje pred tem, da bi bilo sami – v samem jedru njihove nezmožnosti ozdravitve. Še več, mislijo, da ko bodo ozdravljeni, ozdravljeni za vedno ter da bo z zdravjem nekako izginila tudi potreba po čustveni in psihološki podpori.
Zdravljenje je, tako kot duhovnost, stalni proces, kar nam razkrivajo mnoge zgodbe iz vzhoda. Tudi po zdravljenju moramo delati na zdravljenju. Zdravljenje ni proces, ki ima zaključek. Zdravljenje ne pomeni konca potreb srca.
Čeprav ne velja, da mora vsakdo nekoga zapustiti, je to vendarle edina resnična pot, kadar je to potrebno storiti. Če morate zapustiti ljudi, imejte v mislih ciklično naravo življenja, ki jo hvalijo mistiki… Za dežjem posije sonce.
Osamljenost in prijateljstvo imata lahko vsak ob svojem času – ali celo v različnih trenutkih – svojo vlogo v vašem zdravljenju. Zdravljenje ne zahteva osamitve, ravno tako kot misticizem ne zahteva nošenja spokorniške srajce in prehranjevanja s kobilicami.

Vprašanja za samo-izpraševanje:
ali se bojite, da vas bo vaša podporna skupina zapustila ali bila manj sočutna, če boste ozdraveli?
Ali ste sami v sobi, ko si predstavljate, da ste ozdravljeni?
Ali so za vas čustvene rane sredstvo za povezovanje z drugo osebo in ali zdravljenje pomeni, da se morate od te osebe ločiti?

 

TRETJI MIT: čutiti bolečino pomeni, da te bolečina uničuje

Velikokrat bolečina pomeni prisotnost čustvene ali telesne bolezni in normalno je, če verjamemo, da je vsaka bolečina negativna. Vendar je bolečina tudi učitelj, glasnik, ki nas usmerja, da smo pozorni na svoje telo ali da se premaknemo od situacije ali obnašanja, v katerem smo šibki, v tisto, v kateri ohranjamo integriteto in moč.

Naša, z zdravili zasičena družba, meni, da je treba večino fizičnih in psiholoških stanj odpraviti z zdravili. Televizijske reklame podpirajo uporabo zdravil proti bolečinam za vsemogoče od glavobola do hrbta naprej. Nedvomno je z kronično bolečino težko živeti. Vendar je lahko čustvena in psihološka bolečina tudi znak za pozor. Bolečina je vedno učitelj, ne glede na to, ali izvira v čustvih ali telesu. Usmerja našo pozornost na fizično ali čustveno področje, ki naravnost prosi za pomoč. Če bolečino utišamo prehitro ali premočno, nas to lahko zavede, da mislimo, da se zdravimo, ko se v resnici ne. Namesto da takoj in za vsako stvar vzamemo zdravilo proti bolečinam, bi morali raziskati, zakaj nas nekaj boli oziroma zakaj se pojavlja vzorec bolečine. Najslabše se mi zdijo reklame za zdravila za želodčne težave, ki naj bi jih človek jemal pred jedjo. Potem bo lahko jedel vso tisto mastno, začinjeno ali mlečno hrano, ne da bi ga motil želodec, ki bi mu skušal dopovedati, da njegovo telo ne more predelati te vrste hrane.

Čutiti bolečino je grozno, vendar je grozna tudi odvisnost od zdravil. Zdravila stvari še poslabšajo, ker ne morete čutiti, kaj se dogaja v vašem telesu in mislite, da odsotnost bolečine pomeni, da se zdravite. To ni res!! Ne bojte se vstopiti v bolečino in jo izkoristiti kot zaveznika, ki vam bo pomagal popraviti vaše telo. Mogoče je to tudi edini jezik, s katerim se lahko pridobi vaša popolna pozornost.

Naučite se alternativnih metod kontroliranja povezave med umom in telesom, kot na primer uporabo dihanja za sporazumevanje s svojim telesom in biofeedbacka (biološke povratne povezave), ki so jo razvili v ta namen.

Če ste se odločili, da boste svojo pozornost usmerili v bolečino, boste verjetno potrebovali pomoč, kajti verjetno je, da ne boste vedeli kje in kako začeti. Ena od poti je, da se začnete opazovati. Opazujte, koliko bolečih misli in naravnanosti imate v sebi vsak dan. Zapišite si jih, da jih boste videli v materialni obliki in prepoznajte, koliko fizične poškodbe vam povzročajo. Mogoče boste ugotovili, da ste v svojem bistvu pesimistični ter da vedno vse vidite negativno in zanikate pozitivno. Lahko boste celo ugotovili, da ne nosite svoje bolečine, temveč gorje drugih, ki jih želite zaščititi. Mogoče boste lahko razumeli bolečino kot duhovni izziv, ki je v vašem življenju zato, da postanete močnejši kot ste si kdaj koli mislili.

Bolečina, kot luč vodnica, ki nam vsakič znova pove, kam naj usmerimo svojo pozornost. Nekdo je imel izkušnjo s soočanjem svoje bolečin: „S tem vsakodnevnim početjem ali bolje rečeno početjem vsako uro sem začel verjeti in ne le upati, da lahko pozdravim svoje telo. Čutil sem, da je moj um vsak dan močnejši in dobesedno sem čutil, da se moje telo samo popravlja“.

Vprašanja za samo-izpraševanje
Ali o bolečini vedno mislite, da je sovražnik?
Vas je fizična bolečina kdaj kaj naučila? Če vas je, kaj je to bilo?
Ali ste pri premagovanju bolečine bolj nagnjeni k temu, da vzamete kakšno kemično zdravilo ali da uporabite meditacijo oziroma katero drugo duhovno veščino?
Ste bili kdaj zasvojeni z zdravili proti bolečinam ali tabletami za spanje?

 

ČETRTI MIT: Negativnost je vzrok vseh bolezni in pokvarjeni smo do svojega bistva

Naše misli močno vplivajo na zdravje našega uma in telesa, zato je za zdravje bistvenega pomena, da se poglobimo vase. Vendar negativni vzorci niso vedno vzrok bolezni. Tega, da se ne moremo pozdraviti, ne moremo vedno pripisati negativnim izkušnjam ali negativnim prepričanjem, zakopanim globoko v nezavednem umu.
Včasih je bolezen rezultat več vzrokov hkrati in zaman bi se bilo poskusiti pozdraviti le z odpravo enega preprostega vzroka. Življenje pač ni tako preprosto.
Na primer: nekatere bolezni se razvijejo zaradi naraščajoče zastrupljenosti našega okolja, kot tudi zaradi izpostavljenosti bacilom, bakterijam in virusom. Druge bolezni so rezultat izpostavljanja okuženi vodi ali parazitom. Nekatere, pa so, kot smo že omenili, lahko rezultat duhovnega vodstva.
Za zdravljenje bolezni bi bilo bolje, če bi poleg negativnih vzorcev v preteklosti iskali tudi pozitivne. Med iskanjem vsega, kar pripomore k naši šibkosti, se moramo osredotočiti na močne in vzdržljive dele svoje osebnosti. Kadar se ljudje osredotočijo le ne svoje negativne vzorce , lahko to zasenči vse, kar je dobro v njih in njihovih življenjih.

Močna in osredotočena volja, ki je bistvena za popravilo fizičnega tkiva, je redka vrlina. Moč volje raje uporabljamo za to, da nadziramo druge, kot da bi se naučili nadzirati sami sebe. Odkrivanje pozitivnega je ravno tako učinkovit zdravilni proces očiščenja negativnih delov svoje preteklosti.

Vprašanja za samo-izpraševanje:
Ali vedno iščete, kaj ste storili, da ste si zaslužili svojo bolezen?
Ali verjamete, da ne boste ozdraveli, dokler ne odkrijete, kaj ste storili narobe?
Ali se ujamete, da se zadržujete na preteklih negativnih izkušnjah, in hkrati verjamete, da boste s tem spodbudili svoje zdravljenje?

 

PET MIT: Resnična sprememba je nemogoča

Ta zadnji mit je še posebej izčrpavajoč, saj zaseda velik del naše psihe, ne glede na to ali smo fizično bolni ali ne. Razlog zakaj verjamemo, da se je nemogoče spremeniti je preprost; nihče nima rad sprememb in nihče se ne spreminja rad. Všeč nam je, če vse ostane znano – četudi v težkih okoliščinah.
Verjamemo, da je „hudič“, ki ga poznamo, boljši od tistega, ki ga „ne poznamo“ in to stališče o procesu sprememb je večinsko.
Čeprav so spremembe stalne in neizogibne, svojo pozornost – in sicer velik del pozornosti – raje usmerimo v preprečevanje sprememb v svojem življenju.
In vendar je resnica ta, da sta sprememba in zdravljenje ena in ista stvar. Sestavljena sta iz iste energije in ne moremo iskati ozdravitve, ne da bi sprva preverili, katere vzorce obnašanja in razpoloženj moramo v življenju spremeniti. Ko enkrat določimo te značilnosti, moramo v zvezi z njimi nekaj ukreniti. To pomeni aktivnost in aktivnost prinaša spremembe.

Mnogo ljudi se prepričuje, da je prenehanje odvisnosti ali začetek redne vadbe zadostna sprememba za ozdravitev. Seveda te spremembe pomagajo pri zdravljenju, vendar imajo, odkrito rečeno, malo vpliva na resnične teme, ki lahko zavirajo zdravljenje. Zdravljenje zahteva tako notranje, kot zunanje spremembe. Zahteva, da se vprašamo naslednje: „Ali me moje življenje izpolnjuje? Ali sem namenil dovolj pozornosti svojim potrebam, ali iščem le, kako bi zadovoljil druge?“
A vprašanja ne samo, da usmerijo pozornost na nas, temveč nas primorajo, da spremenimo usmeritev svojega življenja in celo spremenimo lastno naravo. Na tej stopnji se prepiramo sami s seboj in si kar naprej dopovedujemo, da je lastno naravo nemogoče spremeniti. Misli, ki se nam lahko porajajo so lahko na primer: „tako je vedno bilo“, govorimo, „zato, ker sem to jaz“…

Prav tako ne verjamemo, da se lahko spremenijo drugi. Četudi upamo, da bo nekdo spremenil svoje negativne lastnosti, običajno dvomimo, da je tako preobrazbo dejansko možno doseči.

Če se hočemo spremeniti v globini svoje narave, moramo razumeti značilnosti v sebi, ki smo se jih najraje izogibali. Ker določenih delov sebe nočemo spoznati ali ker nismo nikoli posvetili pozornosti svoji senčni strani, se jih pogosto niti ne zavedamo. Ne glede na razlog jih moramo enkrat za vselej spoznati. To ni lahko naloga. Ne radi se potopimo v svojo temno stran in neradi raziskujemo svoje strahove in negativnosti.

Dober stavek pred zdravilno in/ali terapevtsko meditacijo: „Vstopim, da popravim in zdrav/a izstopim“. To si je neka ženska ponavljala preden je stopila v meditacijo.

„Ker sem vedela, da je to nekaj kar moram storiti, sem si mislila, da je veliko bolje, da sodelujem, kot da se upiram.“
Zelo redko na spreminjanje gledamo, kot na avanturo, vendar, zakaj ne bi? Bolezen tako tesno povezujemo s strahovi in negativnimi vzorci, da se lahko ozdravitve bojimo tako, kot bolezni same. Vedenje, kako globoko in koliko moramo spremeniti, je tako zastrašujoče kot je resnično.
Nek moški se je odločil, da bo začel z resno osebno in duhovno preobrazbo in del njegove odločitve je bila ta, da je obiskal večino bivših prijateljic in bivših partnerk. Vsako posebej je vprašal kako vidi njega in njegov način izražanja čustev. Potem je odšel terapevtki in ji predal seznam lastnosti, ki so mu jih ženske odkrito povedale. Ko si je ta moški opomogel od šoka nad tem, kako so ga te ženske videle, sta se s terapevtko lotila dela na tem. Priznal je, da mu je bilo nerodno zaradi tega, kako so ga opisale. Če bi to še enkrat počel, bi jih prosil, da naj povedo tudi nekaj – kar koli – pozitivnega in ublažijo udarec.

Naše prepričanje, da smo pokvarjeni do svojega bistva, spremlja prepričanje, da si ne zaslužimo pomoči, človeške ali božje, niti da bi sprejeli kakršno koli pomoč, ki nam bi jo kdorkoli ponudil. Osvoboditev od teh čustvenih sider zahteva velik napor, vendar ne takega, ki bi ga zmogel le super-človek. Kot nam pokažejo nekateri ljudje, je potreba le VOLJA.

Vprašanja za samo-izpraševanje
Ali veliko več razmišljate o spremembi, kot da bi jo udejanjili?
Ali vedno razmišljate o spremembi, kot o nečem težavnem in depresivnem in ne kot o nečem pustolovskem ali vznemirljivem?
Ali ste mnenja, da bo zaradi spremembe vaše življenje ušlo izpod nadzora in da bo kaotično?

Zelo redko, če sploh kdaj je spoznala osebo, ki ne bi verjela v vsaj enega od teh petih mitov. Ker so tako razširjeni, se je zelo težko osvoboditi od njih in od vedenjskih vzorcev, ki jih spremljajo.
Nikar naj vas ne bo strah obupa ali izčrpanosti, ki ju boste neizogibno spoznali na tej poti. Nihče ne more biti ves čas pozitiven in močen – niti v najboljših možnih okoliščinah.
V knjigah se lahko zdravljenje sliši kot nekaj zelo preprostega – le spremenite svoj um, postanite dejavni in se pravilno prehranjujte. Če bi le bilo tako preprosto! Pa ni! Znova in znova se morate zazreti vase, se soočiti z miti, v katere verjamete in očistiti svoje strahove in negativne vzorce. To naj bi počeli tudi ko se pozdravimo. Čeprav niste krivi za svojo bolezen, se boste morali naučiti zazreti vase, da boste lahko bolezen obvladali in našli njen smisel, da boste živeli z njo in čez njo ter jo pozdravili.
Lahko se zazremo v nebo, vendar smo na koncu še vedno v svojem telesu. Sprašujemo se o svoji vlogi na tem svetu, sprašujemo se o naravi Boga, sprašujemo se o dolžini svojega življenja. Ali so ta vprašanja tako različna od teh, ki se jih sprašujemo, ko se zazremo vase, ko iščemo svojo negativnost ali tiste dele samih sebe, ki smo jih tako zelo dolgo zanemarjali? Dejansko nimam druge možnosti, kot da se pomaknemo še bolj vase. Kot pravi pregovor, edina pot ven je, da vstopiš.

Nadaljevanje vsebine in kako si pomagati sledi v kratkem…