»Zdravljenje bolezni (in poškodb) bolj kot zdravljenje fizičnega telesa vključuje zdravljenje čustev, psihe, osebnosti, notranjega otroka, ran, travm oziroma zdravljenje odnosa do samega sebe. Če nam uspe pridobiti nazaj intimen stik in povezavo s samim seboj, s tem ustvarimo prostor, da telo sproži samo-zdravljenje. » Igor Štrucelj
Kaj je bolezen in kako in zakaj sploh zdravljenje?
Če bi radi pomagali sebi ali drugim pri bolezenskih stanjih in poškodbah je morda za začetek dobro, da vsaj do neke mere zavedamo kaj sploh bolezen je ali še bolje, kaj jo povzroča? Odgovorov na ta vprašanja je veliko ali pa je vsaj pogledov na to tematiko več, kot bi si mislili. Morda najbolj preproste odgovore skrivajo najstarejše tradicije zdravljenje, kot sta Indijska, Kitajska in šamanske (domorodne) tradicije, ki imajo več kot štiri tisočletno zgodovino in ki ti na človeka in zdravje gledajo holistično.
Da bi razumeli bolezni in poškodbe, naj bi razumeli in poznali tudi kaj je človek, kaj življenje in kako vsi dejavniki delujejo v medsebojni povezanosti. Na teh področjih je zahodni pogled na svet na žalost že daleč v preteklosti zavzel zelo omejen in „trd“ pogled in stališča. Življenje dojema mehansko, tehnično oziroma „Newtnovsko“ – samo tisto, kar lahko izmerimo z nam znanimi preverjenimi načini je resnično in obstaja, vse ostalo je plod domišljije; na tem bazira „Evropski“ način dojemanja življenja in človeka.
Bolezen je v večini primerov stanje ne ravnovesja, ki izhaja iz določenega nivoja našega bivanja; lahko je fizične, čustvene, psihične, dušne ali duhovne narave. Vendar raziskave zadnjih let kažejo na to, da je okoli 90% vzrokov vseh bolezni psihičnega izvora oziroma psihosomatskega izvora. Torej nastanki bolezni izhajajo načina našega življenja, iz našega živčnega sistema, ki je sestavljen iz naših emocij, misli in stanja naše psihe (tako nezavednega, kot zavestnega stanja).
Vedno naj bi se zavedali, da nas bolezen ali poškodba nekaj uči, nam nekaj kaže in nam pravi, da moramo »pogledati« sebe in svojo notranjost. Bolezen je vedno pokazatelj nečesa kar sami pri sebi zanikamo in ignoriramo. Včasih so to stvari katerih smo se včasih zavedali, včasih pa so to področja, ki so bila nezavedna že v začetku našega življenja.
V večini primerov je bolezen ali poškodba način preko katerega se čisti in osvobaja ujeta energija – način s katerim telo osvobaja ujeto energijo -, ki je lahko v obliki potlačenih emocij, čustev, občutkov, ali pa misli, prepričanj in pogledov na sebe in svet. Gre predvsem ta toksična čustva in za čustvene naboje, ki smo jih potlačili in skrili v telo in podzavest. Tudi v primerih, ki se zdijo, da nimajo neke povezave z konkretnimi našimi stanji, je zadaj vedno nek »višji« (morda dušni, morda duhovni) vzrok ali izvor nekega našega stanja in situacije.
Zame je bolezen (poškodba) del osebnostnega in duhovnega razvoja in prepoznavanja nas samih (kdo smo, kaj smo, itd.). S tem ko odkrivamo vzroke bolezni, dejansko odkrivamo samega sebe in modrosti življenja.
Spodaj predstavljam zapiske in vsebino še iz ene izmed pomembnih knjig za ozaveščanje zdravja in zdraviteljstva. Zanimiva mi je zato, ker je podkrepljena z mnogimi znanstvenimi raziskavami, ker poskuša združiti mnoge različne pristope in ker poda kar nekaj praktičnih nasvetov. Njen avtor je Dr. David Servan- Schreiber, naslov knjige pa OZDRAVIMO DEPRESIJO, TESNOBO IN STRES BREZ ZDRAVIL IN PSIHOTERAPIJE. Rad pa bi poudaril, da se avtor v knjigi nanaša na psihiatrijo v 20. stoletju, ki je bila staromodna, omejena in zato mnogokrat brez učinka. Novodobna psihoterapija pa je močno napredovala in ima lahko – če je izvajalec psihoterapije dovolj dober – veliko pozitivnih učinkov na nas in nas podpre vsaj v določenih segmenith našega bitja.To razliko izpostavljam zato, da bralec ne bi dobil dualističnega ali negativnega pogleda na psihoterapijo, saj menim, da so znanja, modrosti in vedenja psihoterapije potrebna in zelo dobrodošla. Seveda pa predstavljajo samo del človekove osebnosti in bitja in po mojem mnenju bi morali v svoje delo vključevati mnogi drugih pristopov, da bi ljudem lahko še bolj pomagali.
Dvajset je študiral in prakticiral medicino, večinoma na najpomembnejših univezah v ZDA, Kanadi, Franciji in tudi pri tibetanskih zdravnikih in indijanskih šamanih. V tem času je našel zanesljive ključe, ki so se pri njegovih pacientih in pri njemu samemu izkazale za koristne. Na njegovo presenečenje to niso bile metode, ki se jih je učil na fakulteti. Niso bile povezane niti z zdravili niti z običajno terapijo s pogovorom.
Preobrat Do tega odkritja in z njim do novega načina zdravljenja ni prišel zlahka. Medicinsko pot je začel kot čistokrven znanstvenik. Ko je diplomiral iz medicine, je za pet let opustil to področje, da bi preučeval, kako se nevroni povezujejo v mreže, tako da nastajajo misli in čustva. Doktoriral je iz kognitivne nevro-znanosti, njegova mentorja sta bila Nerbert Simon – eden od peščice psihologov, ki so dobili Nobelovo nagrado in James McClelland, eden od utemeljiteljev moderne teorije o živčnih mrežah. Glavni izsledek njegove teze je bil objavljen v reviji Science. Po študiju „stroge znanosti“ mu ni bilo lahko se vrniti v svet klinične prakse in dokončati specializacijo iz psihiatrije. Delo z bolniki se mu je zdelo „premehko“, preveč neopredeljeno, skoraj prelahko. Klinično delo je imelo zelo malo skupnega z enopomenskimi podatki in matematično natančnostjo, na katere se je navadil. Kmalu zatem je dobil dovolj sredstev, da je lahko odprl svoj lasten laboratorij.
Potem pa mu je prav hitro nekaj dogodkov povsem spremenilo pogled na medicino in tudi njegovo poklicno pot. Prvi dogodek je bilo potovanje v Indijo s skupino Zdravniki brez meja. V dalajlamovem sedežu v Dharamsali je delal s tibetanskimi begunci. Tam je spoznal tradicionalno tibetansko medicinsko prakso. Opazoval je zdravnike, ki so diagnosticirali bolezni in „neravnovesja“ z dolgotrajnim tipanjem srčnega utripa na obeh zapestjih in s pregledovanjem jezika in urina. Zdravili so samo z akupunkturo, tradicionalnimi zelišči in navodili za meditacijo. Očitno si bili pri ljudeh z najrazličnejšimi kroničnimi obolenji prav tako uspešni kot mi na Zahodu, le da je imelo njihovo zdravljenje znatno manj stranskih učinkov in je stalo veliko manj.
Tudi njegovi psihiatrični bolniki so trpeli predvsem zaradi kroničnih težav (depresija, tesnoba, bipolarna motnja in stres so kronična stanja). Začel se je spraševati, ali podcenjevanje tradicionalnih zdraviteljskih metod, ki so mu ga privzgojili med šolanjem, izhaja iz objektivnih dejstev ali iz nevednosti. Zahodna medicina je lahko zelo uspešna pri zdravljenju akutnih težav, kot sta pljučnica in vnetje slepiča, ali zlomov kosti, pri najbolj kroničnih stanjih, med katere spadata tudi tesnoba in depresija pa se ne more pohvaliti z bleščečimi dosežki.
Drugi izziv njegovi medicinski domišljavosti je bilo njegovo osebno doživetje. „“Izkušnja njegove osebne prijateljice, ki je pomoč zaradi težke depresije in tesnobe poiskala pri nekem zdravilcu. Zdravil jo je s „sofrologijo“, metodo globokega sproščanja in podoživljanja starih potlačenih čustev. Po tem zdravljenju je bilo njeno počutje „boljše od normalnega“. Ne samo, da ni bila več depresivna, osvobodila se je tudi bremena žalosti zaradi smrti očeta, ki ji je umrl pri 6 letih in ga je neizjokanega nosila v sebi trideset let.
Prijateljica je pridobila energijo, lahkotnost in smisel življenja, katerih pred zdravljenjem ni poznala. Zaradi nje je bil vesel,hkrati pa osupel in razočaran nad seboj. V vseh letih proučevanja uma in možganov, med vsem izobraževanjem iz znanstvene psihologije in pozneje psihiatrije nikoli ni bil priča tako globokim spremembam ali se seznanil s takšnimi metodami zdravljenja. V resnici so ga dejavno odvračali od poskusov, da bi se seznanil z njimi, kot bi šlo za mazaške poskuse šarlatanov, nevredne zdravnikov, ki si ne zaslužijo niti znanstvene radovednosti. Toda prijateljica je dosegla veliko več kot sem pričakoval od metod, katerih so me učili, se pravi psihiatričnih zdravil in kovencionalne pogovorne terapije.
Sedem naravnih metod, ki jih opisuje v knjigi temelji na lastnih mehanizmih v umu in možganih, ki pomagajo k ozdravitvi depresije, tesnobe in stresa. Vse so bile raziskane in študije o njih so objavljene v prestižnih znanstvenih časopisih. Mehanizmov po katerih delujejo še vedno ne razumemo dobro, zato so ostale na obrobju glavnih tokov medicine in psihiatrije.
Stanje je žalostno Čeprav je stresa, tesnobe in depresije vedno več, tisti ljudje, ki trpijo zaradi teh težav, dvomijo o dveh tradicionalnih stebrih čustvenega zdravljenja – o pogovorni terapiji in zdravilih. Harvardska raziskava je že leta 1997 pokazala, da ima večina Američanov raje „alternativne in komplementarne“ metode zdravljenja.
Psihoanaliza izgublja veljavo. Danes je najpogostejša oblika psihoterapije kognitivno-vedenjska terapija (knjiga je bila izdana leta 2003 in morda se je
od takrat stanje v psihoterapiji izboljšalo in vedenje razširilo). Veliko je dokazov, da ta terapija pomaga ljudem s tem ko nadzorujejo svoje misli in prepričanja. Vendar pa veliko ljudi ne zadovolji…
Poleg psihoterapije poznamo „biološko psihiatrijo“. To je moderna oblika psihiatrije, ki zdravi predvsem s psihotropnimi zdravili, kot so Prozac, Zoloft, Paxil, Xanax, Litij, Zyprexa in tako dalje. Ta zdravila skoraj v celoti prevladujejo v vsakdanji medicinski praksi. Toda blagodejno delovanje psihiatričnih zdravil se pogosto preneha, ko jih ne jemljemo več in mnogim ljudem se obolenje vrne.
Drugačen pristop V bolnišnici Shadyside pri univerzi Pittsburg so pet let raziskovali, kako obvladati depresijo, tesnobo in stres z naravnimi metodami, ki temeljijo predvsem na naravnih zdravilnih mehanizmih v telesu, in ne na pogovoru ali zdravilih.
Njihovo delo so usmerjala naslednja glavna izhodišča:
– V notranjosti naših možganov so čustveni možgani, pravi „možgani znotraj možganov“. Zgrajeni so drugače, njihove celice so drugače organizirane in celo njihove biokemične lastnosti so drugačne od ne korteksa, najbolj „razvitega“ dela možganov ter središča za jezik in mišljenje. Čustveni možgani delujejo do določene mere neodvisno od „naprednejšega“ dela možganov. Jezik in mišljenje imata v bistvu le omejen dostop do čustvenih možganov. – Čustveni možgani uravnavajo vse od česar je odvisno naše psihično zdravje in večino tistega, kar uravnava fiziologijo telesa; delovanje srca, krvni tlak, hormone, prebavni sistem in celo imunski sistem. – Čustvene motnje so posledica neravnovesij v čustvenih možganih. Pri mnogih ljudeh izvirajo iz bolečih dogodkov v preteklosti, ki nimajo nikakršne povezave s sedanjostjo, vendar še vedno pogojujejo njihovo vedenje. – Glavna naloga zdravljenja je „reprogramiranje“ čustvenih možganov, da se prilagodijo sedanjosti, namesto da se nenehno odzivajo na pretekla doživetja. Zato je na splošno učinkoviteje uporabiti metode, ki delujejo preko telesa in neposredno vplivajo na čustvene možgane, kot pa na pristope, ki v celoti temeljijo na jeziku in razumu, za katere čustveni možgani niso tako dojemljivi. – V čustvenih možganih so naravni mehanizmi za samozdravljenje – ozdravitveni nagon. Primerjamo ga lahko z drugimi mehanizmi samozdravljenja telesa, kot na primer celjenje ran, ali odstranitev okužbe.
Ozdravitveni nagon uporabi vse prirojene zmožnosti čustvenih možganov za iskanje ravnovesja in dobrega počutja. Z ozdravitvenim nagonom se povezujejo naravne metode zdravljenja, ki delujejo preko telesa.
Te naravne metode zdravljenja, ki so opisane tukaj, neposredno vplivajo na čustvene možgane in pri tem skoraj povsem obidejo jezik. Ne glede na to, od kod izvirajo čustva, se vse začne pri njih. Zato si bomo najprej ogledali kako delujejo čustveni možgani in kako je njihova ozdravitev odvisna od telesa.
Neskladnje v nevrobiologiji: težavno partnerstvo dveh delov možganov Primer Petra iz Kanade. Imel je prisluhe; glasove v glavi, ki so mu govorili stvari. Bil je odločen v šoli, zelo inteligenten. Zaradi glasov je postal nasilen in enkrat napadel svojo mamo zato so ga peljali v bolnico in mu dali zdravila. Po več tedenskem zdravljenju so glasovi izginili, pa je on postal kot „rastlina“, postal je povsem indiferenten, kot “zombi”. Glasov ni več imel, je pa postal popolnoma apatičen in Tu je težava: kjer ni čustev, ni življenja!!
V knjigi je predstavljenih mnogo raziskav iz znanih univerz. Tukaj predstavim samo nekatere izmed njih: Raziskovalci iz Yala so za merjenje čustvene inteligence opredelili „čustveni količnik“. Utemeljili so ga na štirih osnovnih spretnostih:
Sposobnost razpoznati čustveno stanje pri sebi in drugih.
Sposobnost dojeti naravni tok čustev (….)
Sposobnost razmišljanja o lastnih čustvih in čustvih drugih
Sposobnost uravnavanja čustev pri sebi in drugih
Po Golemanovi tezi je visoka stopnja čustvene inteligentnosti boljši kazalnik uspevanja v življenju kakor inteligenčni količnik. Veliko raziskav na univerzah je ugotovilo, da inteligenčni količnik ni povezan z uspešnostjo ljudi v življenju, temveč je to odvisno od čustvene inteligence. Študentje z najvišjimi ocenami na univerzi pozneje niso imeli najsrečnejšega družinskega življenja in niti največ prijateljev.
Uspešnosti otrok v odraslosti ni najzanesljiveje napovedoval njihov inteligenčni količnik, temveč njihova sposobnost, da so se v težkem otroštvu znali spoprijemati s svojimi čustvi, da so premagovali frustracije in sodelovali z drugimi.
Limbični možgani uravnavajo čustvovanje in telesno fiziologijo Limbični možgani so najglobje plasti človeških možganov. Do neke mere so pravzaprav „možgani znotraj možganov“. So poveljniško mesto, ki ves čas sprejema informacije iz različnih delov telesa. Nanje odgovarja z uravnavanjem telesnega fiziološkega ravnovesja. Njegovim ukazom sledijo dihanje, srčni ritem, krvni tlak, apetit, spanje, spolni nagon, izločanje hormonov in celo imunski sistem.
Čustveni možgani so torej v skoraj tesnejšem odnosu s telesom kot kognitivni možgani, zato je na čustva pogosto lažje vplivati preko telesa kot preko jezika. Naši čustveni odnosi – predvsem odnosi z ljudmi iz naše skupnosti – imajo zelo pomembno telesno komponento, torej neposredno vplivajo na naše fizično bitje. Ta telesna vrata v čustvene možgane so neposrednejša in tudi učinkovitejša kot misel in jezik.
Možganska skorja uravnava spoznave, jezik in mišljenje Prefrontalna skorja je del neokorteksa, ki je odgovoren za pozornost, koncentracijo, omejevanje vzgibov in nagonov, ustvarjanje družbenih odnosov in moralo vedenje.
Kadar se dvoje možganov med seboj ne ujema Če obe možganski polovici tekmujeta med seboj nismo srečni. Kadar pa sodelujeta med seboj pa občutimo notranjo harmonijo. Čustveni možgani nas usmerjajo k izkustvom, ki si jih želimo, kognitivni nas skušajo čim inteligentnejše pripeljati do tja. Posledica tega je harmonija, ki v nas poraja občutek: „V svojem življenju sem prav tam, kjer želim biti“. Ta občutek je podlaga vseh trajnih doživetij dobrega počutja.
Čustveni kratki stiki Na univerzi Yale so odkrili, da čustveni možgani lahko „izklopijo“ prefrontalni korteks. Kadar smo v stresu, prefrontalni korteks ohromi in izgubi sposobnost nadzora nad našim vedenjem. Nenadoma ga prevzamejo refleksi in nagonski odzivi. V medicinski praksi sta dva pogosta primera čustvenega kratkega stika. Prvi je t.i. Posttravmatska stresna motnja. Po hudi travmi delujejo čustveni možgani kot zvest in vesten stražar, ki so ga zalotili pri dremežu. PTSM sproži alarm vse prepogosto, kot da čustveni možgani niso prepričani, ali je res vse varno. Drugi primer je nekaj kar psihiatri imenujejo tudi panični napadi. Limbični možgani v hipu prevzamejo nadzor nad vsemi telesnimi funkcijami.
Zaviralno delovanje mišljenja Po drugi strani pa kognitivni možgani nadzirajo zavestno pozornost in so zmožni umirjati naše čustvene odzive preden bi ti prestopili mejo. Študija je pokazala, da lahko zavestno delujemo na čustva in jih nadzorujemo. Miselni nadzor pa je lahko dvorezen meč. Če je premočan lahko izgubi stik s klici na pomoč, ki prihajajo iz čustvenih možganov. Pretiran nadzor nad čustvi lahko oblikuje osebni temperament, ki ni dovolj „občutljiv“. Tako lahko na primer poiščemo kopico tehtnih razlogov, zakaj se oklepamo zakona ali poklica, ki žali naše najgloblje vrednote in nas onesrečuje. Če ne poslušamo svoje stiske še ne pomeni, da bo prešla.
Ker se čustveni možgani sporazumevajo predvsem z našim telesom, se ta brezizhodni položaj lahko kaže s telesnimi težavami, njihovi simptomi pa so klasične stresne motnje: nerazložljiva utrujenost, visok krvni tlak, kronični prehladi in druge okužbe, bolezen srca, prebavne motnje in težave s kožo. Raziskovalci iz univerze Berkeley so nedavno celo ugotovili, da ZATIRANJE negativnih čustev, ki poteka v kognitivnem delu možganov, še bolj obremenjuje naše srce in ožilje kot negativna čustva sama po sebi!
INTELIGENCA SRCA Znanstveniki so odkrili, da je stres večji dejavnik tveganja za srčno obolenje kot kajenje. Kadar so čustveni možgani ohromljeni, srce trpi in nazadnje oslabi. Najpresenetljivejše odkritje pa je, da ta odnos deluje obojestransko. Pokazalo se je, da dobro delovanje srca vpliva tudi na možgane. Nekateri kardiologi in nevrologi celo govorijo o „srčno-možganskem sistemu“, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno.
Srce čustev Čustva občutimo v telesu, ne v glavi! Šele pred kratkim so odkrili, da imata prebavni sistem in srce lastno mrežo deset tisoče nevronov, ki delujejo kot „majhni možgani“ v telesu. Čeprav so njihove zmožnosti obdelave omejene, so te skupine nevronov sposobne tej zaznavi tudi prilagoditi svoje vedenje in celo spremeniti svoj odziv na podlagi svojih izkustev – kar pomeni, da nekako ustvarjajo lastni spomin. Srce ima svojo lastno mrežo delno avtonomnih nevronov in je tudi majhna hormonska tovarna. Izdeluje lastne zaloge adrenalina…. Navsezadnje lahko srce vpliva na celotni organizem z vibracijo svojega elektromagnetnega polja, ki ga je mogoče zaznati tudi nekaj deset centimetrov stran od telesa, njegovega pomena pa še ne poznamo dovolj. Srce zaznava in čuti! Ko se – dobesedno – naučimo uravnavati svoje srce, se naučimo uravnavati tudi čustvene možgane in obratno. Najmočnejša veza med srcem in čustvenimi možgani je razvejana dvosmerna komunikacijska mreža, ki jo poznamo kot „avtonomni periferni živčni sistem“ in mimo našega zavestnega nadzora ureja delovanje organov.
Kaos in koherenca Znanstveniki na univerzi so prostovoljcem merili „srčno-možganski sistem“ preko računalnika. 1 – Najprej so morali udeleženci računati števila – takrat je bila krivulja zelo nazobčana in „groba“. Povprečno število srčnih utripov se je povečalo. Vzrok za to naj bi bilo vznemirjenje. Vendar osebe niso čutile ničesar. 2 – Nato so se morali osredotočiti na srce in si priklicati v spomin nekaj lepega ali prijetnega. Takrat se je krivulja hitro spremenila. Ostro zašiljene gore in usekane soteske so se spremenile v vrsto nežnih valčkov, nato pa močnejših valov, ki so bili enakomerni, gladki in lepo oblikovani. Plimoval je kot v umirjenem ritmu valov, ki pljuskajo na pečino.
Iz okenca na dnu zaslona je bilo razvidno, da se je fiziologija oseb spremenila iz 100% „kaosa“ v 80% koherenco. Ta rezultat so dosegli zgolj s tem, da so bili pozorni na svoje srce in si priklicali prijeten spomin. Ko spremenljivosti srčnega ritma ni več in se srce ne odziva več na naša čustva, predvsem pa, ko se ne more več ustrezno „upočasniti“ je smrt blizu.
Različne raziskave so pokazale, da negativna čustva, kot so jeza, tesnoba, žalost in skrbi najbolj zmanjšajo spremenljivost srčnega ritma in v našo fiziologijo vnesejo kaos. Nasprotno pa pozitivna čustva, kot so radost, hvaležnost in zlasti ljubezen pripomorejo k največji koherenci. Kaotična obdobja vsem nam povzročajo veliko izgube življenjske energije!
Obvladovanje stresa Koherenca ni stanje sprostitve v običajnem smislu; ne zahteva, da se odmaknemo od sveta, niti da mora biti naša okolica umirjena ali celo pasivna. Prav nasprotno: v stanju koherence imamo boljši stik z zunanjim svetom. Lahko celo rečemo, da se v stanju koherence lahko odprto soočimo z zunanjimi okoliščinami, soočenje pa je harmonično in ne sovražno.
Raziskava v Seattlu z pet letnimi otroki, katerih starši so se kasneje ločili. Otroci, ki so imeli pred ločitvijo staršev dobro koherenco so samo ločitev sprejeli veliko bolje, kot otroci, ki so jo imeli slabšo.
Obvladovanje stresa s srcem Pojem srčne koherence in dejstvo, da jo lahko zlahka nadzorujemo, je v popolnem nasprotju s tradicionalnimi spoznanji o obvladovanju stresa. Vemo, da kronični stres povzroča depresijo in tesnobo. Škodljivo pa vpliva tudi na fizično telo.
Težav se je treba lotiti iz drugega konca. Namesto ponavljajočih se poskusov, da bi dosegli idealne okoliščine (spreminjanje okolice) se moramo lotiti nadzora nad tistim, kar je znotraj nas – nad našimi telesnimi procesi. Ko zmanjšamo fiziološko zmedo in kar najbolj povečamo srčno koherenco se takoj začnemo počutiti bolje; izboljšamo tudi odnose z drugimi ljudmi, bolj smo zbrani, dejavnejši in imam bolj pozitiven odnos do življenja. Potem ko obvladamo svojo notranjost, tudi zunanji svet manj vpliva na nas. Zato pa mi lažje vplivamo nanj.
Srčno koherenco je prvi opisal fizik Dan Winter leta 1992, sedaj pa to raziskuje inštitut HeartMath v Kaliforniji. To delo raziskujejo tudi v Evropi, npr. v Londonu; prof. Alan Watkins.
Vadba srčne koherence povezuje stare modrosti in tradicionalne tehnike, ki jih uporabljajo pri jogi, meditaciji, vadbi pozornosti in sproščanju. Koherenca med srcem in čustvenimi možgani stabilizira avtonomni živčni sistem, tako simpatičnega kot parasimpatičnega. Ko se navadimo na to notranje stanje, se začnemo tako rekoč neposredno sporazumevati s srcem.
Ko vzpostavimo koherenco si moramo le postaviti vprašanje in pozorno prisluhniti odzivu srca. Če bo odziv sprožil nov val notranje topline in dobrega počutja, potem si srce želi, da bi ohranilo stik. Če pa se srce nekoliko umakne vase – ko se koherenca zmanjša – se želi stiku izogniti in bi svojo energijo raje usmerilo drugam. A to še ne pomeni, da bomo ravno sedaj dobili pravi odgovor. V tem pristnem notranjem dialogu vidim srce kot poseben most do našega „prvinskega jaza“, ki deluje v imenu čustvenih možganov in se nenadoma odpre neposredni obliki komunikacije. In nadvse pomembno je ugotoviti, ali naši čustveni možgani kažejo v drugo smer od tiste, ki smo jo izbrali razumsko.
Koristni učinki koherence Rezultati zdravljenja s srčno koherenco so bili veliko bolj uspešni, kot z uradnimi zdravili. Veliko ljudi so na teh inštitutih izurili glede pomoči ljudem pri srčni koherenci – usposobili so se za nevtraliziranje stresa na treh ravneh – telesni, čustveni in socialni. Ljudje, ki so en mesec vadili srčno koherenco so imeli neverjetne spremembe; znižanje krvnega tlaka, hormonsko ravnovesje se je izboljšalo, podvojil se jim je odstotek t.i. „hormona mladosti“; zmanjšal se je stresni hormon. Takšne spremembe (hormonske) odražajo temeljito obnovitev fiziološkega ravnovesja, ki je še presenetlivejša, ker jo dosežemo brez zdravil ali sintetičnih hormonov.
Vadba srčne koherence koristi tudi imunskemu sistemu. Raziskave so pokazale, da posameznikova raven stresa neposredno vpliva na verjetnost, da se bo prehladil. Večji ko je stres, verjetneje bo klinično zbolel. Vsakič, ko doživimo neprijeten prepir v službi, z zakoncem ali celo na ulici, naša obrambna moč proti okužbam ošibi za šest ur! Razen če nam uspe ohranjati koherenco. Veliko je primerov, ko so testirali vodilne ljudi največjih podjetij; direktorje in delavce. V neki bolnici so za srčno koherenco usposobili medicinske sestre. Tudi srednješolce so to naučili in rezultati so bili takoj vidni.
Življenje v koherenci Pediatrinja Francoise Dolto iz Francije v 70 letih. Ona je otroke, ki se imeli resne težave povedati kaj jih teži in jih ni bilo mogoče potolažiti vprašala direktno vprašala „kaj čuti tvoje srce?“ Vedela je, da ji ta stavek odpira vrata naravnost k otrokovim čustvom in se ji ni bilo potrebno ukvarjati z miselnimi konstrukti….
Za tiste med nami, ki nas je življenje ranilo in katerih rane še niso zaceljene, pa je pogled vase boleč in tesnoben. V takem stanju koherence ne moremo vzpostaviti. Navadno je bolečina posledica travme, v kateri so nas čustva tako preplavila, da naši čustveni možgani, z njimi pa tudi srce ne delujejo več tako kot prej. Naš srčno-možganski sistem ni več kompas, ampak zastava, ki nemočno drhti v vetru. V takih primerih uporabimo drugačen način vzpostavitve ravnovesja. Ena od teh metod izvira iz mehanizma sanj: EMDR, desentizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem.
Travmatične izkušnje dejansko zaznamujejo možgane. Raziskave na Univerzi Harvard so pokazale, da ljudje ob travmah izklopijo levi prednji del možganov, ki je odgovoren za jezikovno izražanje, vklopi pa se osrednji del možganov, središče za strah v čustvenih možganih. Psihiatri vedo, da je te zapise v možganih težko izbrisati. Ljudje pogosto doživljajo simptome še desetletja po izvirni travmi (vietnamski veterani, preživeli holokavst, ženske pod nasiljem, itd.).
Trajna sled bolečine Vsak od nas je že doživel manjše ali večje travme v svojem življenju. Vsak od nas je o dogodku veliko premišljeval, dobil veliko nasvetov od različnih ljudi, prebirali članke o podobnih položajih in kako se odzvati nanje, morda celo brali knjige za samopomoč. Iz vseh virov smo se naučili in verjetno zelo dobro, kaj naj si mislimo o tem položaju in vemo tudi, kako naj bi se v zvezi s njim počutili. Vendar pa pogosto čustva ostanejo nekje zadaj, zasidrana v preteklosti, čeprav se je naše kognitivno-racionalno vedenje spremenilo. Človek, ki je doživel prometno nesrečo, ima na primer na avtocesti še leta in leta občutke nelagodja in napetosti, čeprav ve, da nesreče ni zakrivil on in vozi po isti cesti brez nezgode. Ženska, ki je doživela spolni napad, še vedno otrpne, kadar skuša biti telesno intimna z ljubljenim moškim, čeprav ji je všeč in si želi odnos. Kot da se nevronske mreže k kognitivnih možganih, ki predstavljajo vsa ustrezna spoznanja, ne bi povezale z nevronsko mrežo v čustvenih možganih, kjer so se vedno zapisi bolečega čustvovanja
Premiki oči v sanjah Psihiatri poznajo „prekinitev stika“ pri PTSM. Vedo, da je ravno zaradi nepovezanosti med ustreznimi mislimi in otežujočimi čustvi, ki so ostala od travme, to stanje najtežje zdraviti. Uvideli so, da samo pripovedovanje o travmi večinoma ne prinese potrebne povezave med starim čustvenim spominom in ustreznejšim pogledom na dogodek v sedanjosti. Zavedajo se, da se ljudje zaradi spominjanja travme pravzaprav velikokrat počutijo slabše, ne pa bolje.
Psihiatri tudi vedo, da imajo zdravila le omejen učinek. Dejansko so sami priznali, da pri PTSM nimajo ustreznega načina zdravljenja, da so možni le dobrodejni posegi. Študija, ki je raziskovala 80 oseb je ugotovila, da je 80 odstotkov oseb, ki so se zdravili z EMDR opomoglo v treh 90-minutnih srečanjih. Ne poznamo nobenega psihiatričnega zdravljenja, niti tistega z najmočnejšimi zdravili, ki bi imelo takšne rezultate po treh tednih.
Mehanizmi samozdravljenja v možganih EMDR izhaja iz podmene o „sistemu za adaptivno predelavo informacij“ vgrajenem v naš živčni sistem, da bi nam pomagal notranje rasti. Koncept je preprost: vsi vse življenje doživljamo travme z „malo začetnico“ zaradi katerih večinoma ne razvijemo PTSM. V nekaterih primerih pa prilagoditvena sposobnost našega sistema ni dovolj velika. Travma je lahko premočna, kot na primer posilstvo, mučenje, izguba otroka. Druga kritična okoliščina je, da nas travma – tudi če ni tako huda – doleti, ko smo še posebej ranljivi. Morda se zgodi v otroštvu, ko smo telesno nemočni, da bi se branili in ko naš živčni sistem še ni razvit. Tudi v odraslosti smo lahko telesno ali čustveno ranljivejši kot navadno; razlogov za to je veliko.
Telo si zapomni čustva Znanstvenik Kolk predpostavlja, da je spomin na travmo informacija o dogodku, ki je ostala zamrznjena v živčnem sistemu v skoraj izvorni obliki. Podobe, misli, zvoki, vonji, čustva, telesni občutki in prepričanje o sebi, ki so se razvili v trenutkih travme (npr. „Nemočna sem“), se shranijo v živčno mrežo, ki začne živeti lastno življenje. Zasidrana je v čustvenih možganih, nepovezana z našimi razumskimi spoznanji o svetu in postane sveženj nepredelanih in ovirajočih informacij, ki jih lahko znova prikliče še tako oddaljen spomin na izvorno travmo. Katerakoli podoba, zvok, vonj, čustvo, misel ali celo telesni občutek, podoben tistemu, kar se je zgodilo med travmo, lahko obudi celotno doživetje disfunkcionalno shranjenega spomina. Postopek EMDR deluje tako, da obudi spomin na travmo v vseh njenih različnih sestavinah – na vidni, čustveni, spoznavni, predvsem pa na fizični ravni (odmev prizora na telesu). Nato terapevt naroči osebi naj zgolj s pogledom sledi njegovi roki, ki se hitro premika pred njenimi očmi in tako izzove ustrezne očesne premike. Ta proces stimulira človekov vrojeni „sistem za adaptivno predelavo informacij“, ki sam ni mogel uspešno predelati spomina.
Bistvo te zamisli je, da s povzročanjem očesnih premikov podobnih tistim v REM-fazi spanja, pomagamo naravnemu zdraviteljskemu sistemu uma, kateremu samemu dotlej ni uspevalo predelati spomina – očesni premiki pri EMDR pospešijo naravno ozdravitev duševne travme.
Tudi travme z „malo začetnico“ puščajo trajne sledi Levji delež duševnih motenj, ki jih vsak dan srečujemo v klinični praksi – depresij, tesnob, motenj hranjenja, alkoholizma in zlorabe drog – ima izvor v travmatičnih dogodkih. Ta teorija je bila pomemben prispevek, vendar ji na žalost ni sledila terapevtska metoda, ki bi žrtvam čustvene travme lahko prinesla hitro olajšanje. Ko EMDR odstrani disfunkcionalno sled čustev, simptomi psihičnih motenj po navadi povsem izginejo in lahko se izrazi nova osebnost. S to intervencijo, ki zdravi vzrok simptomov, namesto da bi simptome pomagala le blažiti, se spremeni celoten pristop k zdravljenju – toliko bolj, ker so travme z „malo začetnico“ zelo pogoste in poleg PTSM povzročajo tudi mnoge druge simptome.
Avtor kasneje v knjigi predstavi nekaj od naravnih načinov pomoči pri lajšanju in zdravljenju psiholoških, čustvenih in fizičnih bolezenskih stanj. Predstavi akupunkturo in mnoge raziskave, ki kažejo na to, da ima akupunktura neverjetne pozitivne učinke na zdravje človeka. Znanstvena raziskava je potrdila modrosti akupunkture, vendar so bili rezultati tako neverjetni, da jih zahodni znanstveniki raje niso raziskovali. Harwardska raziskava je pokazala, da akupunkturne igle lahko blokirajo predele čustvenih možganov, ki so odgovorni za doživljanje bolečine in tesnobe. Pospešuje izločanje endorfinov, malih molekul, ki jih proizvajajo možgani in se obnašajo kot morfij ali heroin. Akupunktura pomaga vzpostaviti ravnovesje avtonomnega živčnega sistema.
Predstavi tudi pomembnost omega 3 in omega 6 hranil za človeške možgane. Nadaljevanje sledi v kratkem..
Vsebina spodnjega teksta je ena izmed mojih najbolj raziskanih področjih človeka. Več kot 15 let sem bil aktiven pri raziskovanju bolezenkih stanj ljudi, pa naj si bo na fizičnem, čustvenem, psihičnem ali duhovnem nivoju. V tem času sem sodeloval in se učil od najboljših zdraviteljev in terapevtov in različnih smeri in področij, nato pa sam raziskoval in prakticiral na sebi in mnogih ljudeh. Ta tematika ne bo imela konca, saj se bo njena vsebina nadaljevala v nedoločen čas v prihodnosti, kajti ves čas bom sam prihajal do novih odkritij in spoznanj in ravno tako drugi ljudje in posledično kolektivna zavest. Zato je ta vsebina nekaj kar se ves čas širi, raste in poglablja. Spodnje besedila je tako začetek in osnovna razlaga in pogled na bolezni, poškodbe in na njihovo zdravljenje in uravnovešanje. Sledilo bo več dodatnega in sorodnega teksta.
UVOD Če bi radi pomagali sebi ali drugim pri bolezenskih stanjih in poškodbah je morda za začetek dobro, da vsaj do neke mere zavedamo kaj bolezen je ali še bolje, kaj jo povzroča? Odgovorov na ta vprašanja je veliko ali pa je vsaj pogledov na to tematiko več, kot bi si mislili. Morda najbolj preproste odgovore skrivajo najstarejše tradicije zdravljenje, kot sta Indijska, Kitajska in šamanske (domorodne) tradicije, ki imajo več kot štiri tisočletno zgodovino in ki ti na človeka in zdravje gledajo holistično. Da bi razumeli bolezni in poškodbe, moramo razumeti in poznati tudi kaj je človek, kaj življenje in kako vsi dejavniki delujejo v medsebojni povezanosti. Na teh področjih je zahodni pogled na svet na žalost že daleč v preteklosti zavzel zelo omejen in „trd“ pogled in stališča. Življenje dojema mehansko, tehnično oziroma „Newtnovsko“ – samo tisto, kar lahko izmerimo z nam znanimi preverjenimi načini je resnično in obstaja, vse ostalo je plod domišljije; na tem bazira „Evropski“ način dojemanja življenja in človeka. Ostale tradicije pa človeka in posledično bolezni dojemajo več plastno holistično in pri zdravljenju uporabljajo mnogo različnih pristopov.
Sam izhajam iz holografskega dojemanja človeka in življenja, ker je vsak aspekt neločljivo povezan z drugimi ravni življenja in kjer je zavest tista, ki povezuje vse ravni realnosti. Pri človeku vedno vključujem naslednje nivoje in ravni; fizičnega, čustvenega, umskega, duhovnega, dušnega, nezavedno (podzavest), notranjega otroka, naše Sence, arhetipske nivoje, življenjsko-vitalno energijo, osebnost (skupek čustev, misli, reakcij, itd.), vibracijo, inteligenco srca in kozmične nivoje. Velikokrat sodelujem z osebami, ki delajo naravne diete (detox-e), da se telo osebe sčisti toksinov in nesnage; z osebami, ki izvajajo terapevtske masaže oziroma bodywork in psihoterapevti, če je glavni izziv na psihološkem nivoju. Spodaj podajam svoj pogled na človeka, bolezni, poškodbe in pomoč in podporo pri zdravljenju in celjenju.
KAJ JE BOLEZEN? V osnovi je bolezen stanje neravnovesja, ki izhaja iz določenega nivoja našega bivanja; lahko je fizične, čustvene, umske, dušne ali duhovne narave. Sam se tukaj osredotočam na najglobje ravni človeka in sicer naša zanikana čustva, naše rane, bolečine in odrezane dele nas samih. Vendar je vseeno potrebno omeniti učinke prehrane na naše zdravje.
Hrana in zdravje Mnogo ljudi se glede zdravja posveča zdravi hrani in kako le ta vpliva na naše zdravje; od mesa, mlečnih izdelkov, do stanj Ph in kislosti v telesu in podobnem. Zdrava hrana načeloma predstavlja okoli 30% vsebine zdravljenja bolezni in poškodb, v nekaterih primerih veliko več. To pomeni uživanje presne hrane oziroma predvsem zelenjave in sadja ali še bolje, da se oseba udeleži posta ali daljšega uživanja sadnih in zelenjavnih sokov in presne hrane. Mnogo raziskav je pokazalo, da zdrava hrana izboljša stanje pri mnogih psihičnih in mentalnih neravnovesjih (boleznih), med drugim tudi avtizmom in podobnim. Poleg hrane pa je pomembno čustveno, psihično, energetsko in duhovno zdravljenje katere opisujem v nadaljevanju teksta.
Načeloma (se) bolezen: • Ustvari, ker se moramo v življenju ustaviti. Kaže nam, da smo se zanemarili in da se moramo umiriti in začeti skrbeti za sebe. • Pomeni, da se radikalno oddaljili od svojega naravnega ritma in načina življenja. Da smo zapustili skrb za sebe; za tako notranji kot zunanji svet. • Pomeni, da moramo poglobljeno raziskati in spustiti bremena, težo in nerazčiščene stvari naših staršev in prednikov. • Pomeni, da se moramo poglobiti v sebe in odkriti podzavestne programe, vzorce in prepričanja, ki so pomagala ustvariti bolezen. • Pomeni, da se moramo soočiti s svojimi potlačenimi, odrezanimi in zanikanimi čustvi, občutki in notranji stanji; jih ozavestiti, sprejeti in predvsem ČUTITI. • Pomeni, da se moramo soočiti s svojo notranjo temo in sencami. • Pomeni ozavestiti svoje rane, poškodbe, šoke in travme, ki so zapisane v telesu in podzavesti. • Pomeni, da se moramo naučiti brezpogojno sprejemati in ljubiti samega sebe; predvsem dele nas, ki smo jih odrezali nekje v preteklosti • Pomeni, da moramo konkretno spremeniti način življenja na vseh področjih. • Pomeni, da moramo konkretno spremeniti odnos do sebe in odnose z drugimi ljudmi. • Pomeni, da si moramo v svoje življenje vrniti toplino, nežnost, »človeški dotik«, varnost, sočutje in hvaležnost • Pomeni, da moramo spremeniti način hrane in hranjenja.
VZROKI OZIROMA IZVORI BOLEZNI: • prevzemanja bremen in težav naših staršev na sebe • se prenaša genetsko/energetsko preko bremen in teže prednikov • izvira iz naše lastne kreacije našega življenja; kot so npr. potlačitve naših emocij, vzorci in programi, zamere, strahovi, nezdrav način življenja, itd…. • izvira iz tako imenovanih prejšnjih življenj • posledic travmatičnih in šokantnih dogodkov (kratko in dolgo ročnih), predvsem iz otroštva • izvira iz drugih nivojev naše realnosti • Ne sprejemanje odgovornosti za svoje zdravje
Absolutno pa mora oseba pri zdravljenju aktivno sodelovati; če oseba ne zavzame aktivne vloge, če predaja svojo moč drugim in igra vlogo žrtve, potem so rezultati kratkotrajni, polovični ali pa jih celo ni.
Omenjena področja imajo mnogo različnih posledic in rezultatov. Nekatera izmed njih so na primer naslednja: • vpliv dolgoročnega stresa • zlom živčnega sistema • zlom delov naše osebnosti in duše • ločenost od telesa in čutenja
Globje gledano je bolezen pokazatelj nečesa kar sami pri sebi zanikamo in ignoriramo. Bolezen ustvarijo deli nas na katere smo pozabili in jih ločili od naše zavesti. Včasih so to stvari katerih smo se včasih zavedali, včasih pa so to področja, ki so bila nezavedna že v začetku našega življenja.
ŠOKI IN TRAVME Spoznavamo, da učinki in posledice šokov in travm, stresnega in neharmoničnega okolja, ki se zgodijo v obdobju nosečnosti in v zgodnjem otroštvu direktno vplivajo na kemijske reakcije v naših možganih, v naši organih in celicah celotnega telesa; le to direktno vpliva na naš imunski sistem, našo psiho in fizično telo v vseh možnih pogledih. Bolezni, ki se lahko razvijejo že v otroštvu ali kasneje v odraslosti so tako neposredno povezane s šoki in travmami, ki so nastale/nastajale v naši preteklosti, ki jih naše telo in celoten sistem ni zmogel »prebaviti« in posledično je telo izbralo bolezen kot reakcijo in sredstvo čiščenja notranjih bremen in toksičnosti. To velja, tako za fizične bolezni, kot tudi za emocionalna in psihična-mentalna neravnovesja. Zavestno ne želim uporabiti izraza »psihične bolezni«, ker je ta besedna zveza zelo omejujoča in določujoča.
TELO SE ŽELI ČISTITI V večini primerov je bolezen ali poškodba način preko katerega telo se čisti in osvobaja ujeto energijo – ki je lahko v obliki potlačenih emocij, čustev, občutkov, stresa, napetosti, ali pa misli, prepričanj in pogledov na sebe in svet. Telo preko bolezni išče načine kako predelati ali iz sebe spustiti potlačena čustva in ujete energije, stres, bremena, zamere, strahove, itd. Ker ljudje sami ne živijo na način s katerim bi dovolili čustvom in vzorcem, da se sprostijo na naravni način, potem telo najde nenaravne načine, da se to zgodi; preko bolezni.
Bolezen je način telesa, kako čisti sebe toksičnosti (toksična čustva), bremena, stres in ujetosti. Če telesu in celotnemu bitju dovolimo in mu pomagamo pri tem procesu se lahko zelo hitro uspe osvoboditi tistih stvari, ki mu ustvarjajo bolezen. Bolezen (in poškodbe) so samo načini (filtri), ki jih uporabi telo, da sprošča večje količine ujetih energij.
Zadaj za ujetimi čustvi se večinoma nahajajo večji ali manjši šoki in travme. Zaradi dolgoročnih ali kratkoročnih šokov in travm se deli nas odlomijo in izgubijo stik z življenjem. Na njihovo mesto ustvarimo naše umetne dele naše osebnosti – kar imenujemo naš ego, naše maske – ki jih nosimo, da z njimi zakrivamo svojo bolečino, rane, poškodbe, sram in krivdo. Le ti so povezani z našimi prepričanji, idejami, mislimi, vzorci, ki so lahko zelo omejujoča, črnogleda in zavirajoča.
KAKO SE VSE ZAČNE oziroma NAŠA ZGODBA SE ZAČNE NEKAKO TAKO: Od trenutka ko pridemo v trebuh naše mame v svoje bitje in celoten sistem sprejemamo mamine in očetove energije (čustva, občutke, misli, emocionalna in psihična stanja). Ko se rodimo je vpliv staršev in bližnjih še toliko večji. Vsako neravnovesje staršev otrok bolj ali manj sprejme v svoj pojav. Zdi se, da bolj ko starši niso sprejemali odgovornosti za svoje čustva, psiho in svoje življenje, več teh bremen in težav otrok prevzame na sebe.
Vsa čustvena neravnovesja staršev vplivajo na otroka. Problem je v tem, da se ljudje (kot celotna družba) sploh ne zavedajo svojih notranjih svetov in dogajanj. Ker smo ljudje/starši sami poškodovani in sami nosijo bremena in poškodbe od svojih staršev; ker imamo sami odrezane mnoge dele sebe; ker nimamo iskrenega in naravnega stika s sabo, potem tudi nismo sposobni biti v stanju, da le tega ne bi prenesli (predali) svojim otrokom.
Enostavno povedano, nismo zavestni svojega celotnega bitja in naše notranjosti. Zaradi tega ne sprejemamo odgovornosti za naš notranji svet in posledično to odgovornost nase prevzamejo naši otroci in vse naslednje generacije. Otrok hoče podzavestno vedno pomagati svojim staršem, ko pri njih čuti in zaznava stiske in težave. Več o tem v drugih člankih.
Tako otrok že v prvih mesecih in letih svojega življenja nase prevzema nerazčiščena notranja stanja staršev, saj na njega pritiskajo bremena odnosov, stanj in dinamik v družinskem življenju. Trenutno je zavest ljudi in družbe taka, da se tega nivojev, teh dinamik in dogajanj ne zavedamo oziroma se nočemo zavedati. Rajši živimo življenje ignorance in preživetja. Pa čeprav je vse kar pišem tudi že potrjeno od mnogih znanstvenih raziskav, odkritij in česar se načeloma zavedajo psihoterapevti.
Največkrat se od ljudi sliši pripovedovanja, da je/so v družini: • vsaj eden od staršev bil alkoholik • bilo fizično, čustveno, psihično nasilje • bili starši čustveno odsotni, hladni, zaprti in odtujeni • da je nekdo od staršev bil trdosrčen, avtoritativen, tiranski, da so imeli „vojaško vzgojo“ • nekdo od staršev izvajal kontrolo, nadzor, nadvlado, tiransko avtoriteto, itd. • nekdo igral vlogo žrtve in ubogega jaza • da eden ali oba starša nista prevzemala odgovornosti za sebe in otroke • bil nekdo bolan in je bilo treba skrbeti za njega/njo • bile prisotne zlorabe in izkoriščanja (fizična, seksualna, čustvena, psihična, energetska) • ni bilo prostora za toplino, nežnost, človeškost, pristno in naravno komunikacijo, odprtost, ljubezen, itd. • bil kdo posesiven, manipulativen. Da so otroka pretirano ščitili, „dajali v vatko“, negovali in mu s tem odrekali samostojnosti in neodvisnosti. • In še mnogo drugih primerov
Verjetno je težko najti osebo, ki bi resnično odraščala v harmonični družini, pa čeprav veliko ljudi misli, da so imeli lepo otroštvo in da so bili njihovi starši super in dobri. Neverjetno veliko ljudi ima idealiziran pogled na otroštvo in starše. Dostikrat ljudje rečejo: „vsake toliko sem jih dobil, vendar toliko kot sem zaslužil… nič bolj kot ostali… saj moj oče je bil dober, samo takrat ne, ko se je napil (vsaj 1x na teden)… moja mama me je imela res rada, pa čeprav je bila večino časa žalostna in depresivna… moji starši so mi dali vse kar sem potreboval, nismo se pa nikoli objeli in izkazali ljubezni…“
Vsako stanje, ki otroku ni dajalo konstantne varnosti, ljubezni, topline, zaščite in hkrati svobode, neodvisnosti in samostojnosti, ga je le to poškodovalo in ranilo. Večina ljudi gleda na svoje otroštvo, starše in stanje v družini kot »dobro« in „v redu“. Nevednost, zanikanje ali ignoranca, ki jo ljudje imajo glede svoje mladosti je zelo prisotna, hkrati pa jo razumemo, saj izhaja iz obrambnih mehanizmov in “namišljenih svetov”, ki jih otrok ustvari, ko mu je prehudo in ne zdrži pritiskov okolice.
Kot družba imamo zelo popačen pogled na to, kako so emocionalno-psihična stanja in ljudje v našem zgodnjem otroštvu vplivala na nas in kakšne posledice niso še danes. Čeprav se na alternativnem področju vedno več zavedamo posledic naše preteklosti je v resnici zelo malo ljudi sposobnih videti ozadja in posledice, ki so jih na nas pustila bremena, stiske in neozaveščeni deli naših prednikov. In vse te »male travme« se potem prenašajo naprej v odraslost in v vsak delček družbe v kateri živimo; v šolski/izobraževalni sistem, v poslovni sistem, zdravstvo, medije, politiko, znanost, odnos do hrane in vsega ostalega. Ko pa samo malce bolj pobrskajo po resničnem stanju vidijo, da so iz otroštva prišli zelo čustveno in intimno poškodovani. Vsaka malo boljša knjiga o zdravljenju notranjega otroka in stanj v družini zelo podrobno opise vzroke, stanja, posledice in resnice glede ranega otroštva in njegovih uničujočih posledic.
Otroku se v ranem otroštvu zgodi več stvari in sicer: • Odreže velik del samega sebe, svoje resnične identitete, naravnosti in iskrenosti. Nauči se biti tak kot so njegovi starši in okolica. • Velik del otroka zapusti njegovo telo. • S tem ko odreže svoje resnične dele samega sebe, mora manjkajoče mesto zapolniti z nečim drugim. Takrat ustvarimo umetne dele nas samih; naše maske, naše ego dele nas, naše neresnične tvorbe, ki jih nato živimo naprej v življenju. • Ustvari se mnogo podzavestnih programov, vzorcev, prepričanj in načinov delovanja, ki so umetna in nenaravna. („ni varno, da se izražam, ni varno biti ljubljen, ni varno biti iskren in odprt, ni varno biti kreativen, „moram se zaščititi“; „ni varno čutiti“; „ljubezen ne obstaja“, itd.) • Nauči se zadovoljevati potrebe staršev in pozabi, da bi morale biti njegove potrebe zadovoljene od njih. • Začne igrati vloge, ki mu jih nevede dodelijo starši. • Začne živeti na način svojih staršev; kako dojema svet, odnose, partnerje, kako čuti, doživlja stvari, kakšen odnos ima do sebe in drugih, denarja, službe, itd. ali pa želi delovati povsem nasprotno kot svoji starši: »ne bom deloval tako kot je moja mama, oče«, »drugačen bom«, »jaz svojih otrok ne bom kontroliral«, itd. – pa vendar je zadaj isti vzorec in nagon. • Zanika svoja čustva, občutke in pozabi na svojo notranjost. • Pozabi na stik z božanskim.
Otrok, ki zboli že v mladosti v večini primerov konkretno prevzema čustven balast staršev, ki ga ne zmore predelati in zato zboli. Gre za čustven balast pomešan s stresom, živčnostjo, napetostjo, utrujenostjo, frustracijami, nemočjo in podobnim.
Gripe, prehladi, viroze, pljučnice in podobna stanja so v veliki primerov posledica zakritega stresa, napetosti, živčnosti in emocionalnega balasta v domačem okolju. Ker je otrokov živčni sistem krhek stresno in neljubeče domače okolje naredi njegov imunski sistem šibek in odprt za bolezni. Vendar ni nujno, da se stresno okolje kaže samo v obliki virusov in grip. Lahko se kaže kot emocionalna ali psihična neravnovesja.; le to je odvisno od karakterja otroka in starša.
Ker že v otroštvu odrežemo dele sebe se kasneje v življenju le to le še bolj poglablja. Iz naših manjkajočih delov si ustvarjamo življenje na način, da bi zapolnili svoje izgubljene dele; odvisnosti, projekcije, nezdravo življenje. Ker se je stik z našim notranjim ritmom že v otroštvu poškodoval se je s tem poškodovala naša notranja baza in podlaga in nas kasneje življenjske obveznosti še bolj začnejo bremeniti in stres v nas se še bolj kopiči in se nato še bolj ločujemo sami od sebe. Pademo v vrtinec in začaran krog ujetosti v stresne situacije in nemoči iti ven iz njih.
MASKE, ŠČITI IN KOMPENZACIJE Ko se deli nas poškodujejo, odlomijo, ranijo, potem na njihovo mesto nalagamo ogromno stvari, ki nas ščitijo in branijo pred čutenjem notranji ran in bolečin. Obdamo se z mnogimi ščiti, zidovi, kompenzacijami, umetnini deli, maskami, ki se kažejo kot odvisnosti, bolezni, čustvenimi in psihičnimi težavami in podobnim. Ujamemo se v različne kolektivne energije, deli nas, ki so odrezani se ujeti v različna ujeta čustva in tuje energije, v sebi nosimo polno energij drugih ljudi in tvorb, okolice, in vsega kar deluje na nas. Večje ko imamo rane in poškodbe v več starih energij nas le te potegnejo. Ker jih ne želimo čutiti in da se pred njimi varujemo ustvarimo močne obrambne mehanizme, ki se kažejo kot kontrola, nadzor, manipulacije, zavajanje, odvisnosti, bežanje od samega sebe, igranje vlog in podobno. Te obrambni mehanizmi in naši zanikan deli nas, ki se kasneje kažejo kot naše Sence začnejo ustvarjati svojo lastno življenje, lastne zgodbe in mite. Kažejo se mnogo različnih načinov v naših vsakodnevnih življenjih; v odnosih, službah, zdravju, hobijih, dojemanju sebe, drugih in okolice.
POTLAČENI ČUSTEVNI NABOJI – IMPLOZIJA ČUSTEV Ko se deli nas odlomijo se hkrati zgodi tudi to, da potlačimo in globoko v telo potisnemo ogromno čustvenih nabojev, občutkov oziroma emocij. Najpogostejša med njimi so jeza, bes, krivda, sram, žalost, zamere, strahovi, … Če te občutke zanikamo in ignoriramo dolgo časa le ti ustvarijo ogromne količine ujete energije, ki znotraj nas ustvarijo „implozijo“ (navznoter obrnjena eksplozija). Telo tako v določenem delu telesa doživlja ekstremne sile, ki se nimajo možnosti nikamor sprostiti. Zgodi se obrat navznoter (implozija), kar pomeni, da nek organ ali del telesa »raznese« – eksplozija čustev, ki bi se morala izraziti navzven se obrne navznoter in ker nima prostora za sprostitev tako v živčnem, hormonskem sistem in telesu ustvari poškodbo v obliki bolezni ali poškodbe. Predstavljajte si silno energijo, ki jo zaprete v majhno telo in ki se ne more nikamor sprostiti; kot da bi pogoltnili bombo – ta bomba so naša nepredelana čustva, naš stres, napetost, živčnost, jeza, zamere, bolečine in podobno. Čustva in občutki so vredno povezani s prepričanji in vzorci, ki so shranjeni v naši podzavesti in ki smo jih ali prevzeli od svojih staršev ali pa so posledica odnosa in reakcija na stanje v primarni družini.
ŽIVĆNI SISTEM Ko je naš živčni sistem preobremenjen zaradi specifičnih stvari (nakopičen stres, bremena, teža zaradi ujetosti čustev in vzorcev) se del nas dejansko zlomi in poškoduje. Ko se naš živčni sistem zlomi, se zlomijo tudi ostali naši sistemi; od imunskega, hormonskega, vitalnega, energetskega in ostalih sistemov. Če je situacija resna, potem se najprej »zlomijo« deli nas, ki jih lahko rečemo »duša« ali duh. Če ima oseba resno situacijo, smrtno ogroženost, potem je situacija prišla tako daleč, da se je v osebi »zlomila« tudi duša ali vsaj del duše. Šamanske in določene ostale tradicije (tudi del psiho-smeri) dejansko govorijo o odtrganih, zlomljenih in izgubljenih delih naše duše, ki jih je potrebno poiskati, jih uravnovesiti in jih vrniti nazaj v telo.
BOLEZEN KOT ČIŠČENJE TELESA Bolezen se ustvari, ko telesu ne omogočamo več, da bi na naraven način iz sebe sproščal toksična čustva, misli, stres in ostalo nesnago. Takrat začnejo ti deli nas znotraj nas »gniti« oziroma ustvarijo se »žepi« stresa, jeze, žalosti, zamer ali česarkoli drugega. Zaradi njih telo in ostali sistemi ne morejo več delovati na naraven način in ustvari se bolezen ali poškodba. Ko se nakopičene energije (zanikana čustva, stres, napetost, zamere, itd.) nimajo več možnosti naravno sproščati in se samo še bolj in bolj kopičijo. Takrat se v delih telesa ustvari energetska gmota, ki ima lastnost trdote, nepretočnosti in odrezanosti. Ta gmota dobi (pri težjih obolenjih) svojo lastno življenje in začne delovati proti ostalemu sistemu v osebi. Delovati proti ostalemu sistemu pa začne zato, ker smo nekje nekdaj odrezali dele sebe, ki jih nismo več hoteli čutiti; po navadi v ranem otroštvu oziroma ob večjih šokih in travmah in dolgoročnih situacijah, ki nam povzročajo neprijetnosti. Vzrok, da začne delovati proti telesu in nam samim je v tem, da ko odrežemo in ločimo dele sebe od naše zavesti so ti ločeni deli »počutijo« zavrnjene in ignorirane. Zavrnjenost ustvari v nas to, da se ne maramo in da se ne sprejemamo; iz tega lahko sledi jeza, bes, zamere in posledično sovraštvo do samega sebe, samo kritika in na koncu destrukcija samega sebe. Samo-destrukcija je v mnogih primerih izvor avto imunih bolezni, ki pa se lahko prenaša iz roda v rod preko ostankov bremen prednikov. Odrasli ljudje ne znajo naravno sproščati ujetih in nakopičenih čustev in občutkov. S tem jih ohranjajo znotraj sebe in če se to nadaljuje dalj časa začnejo ta neizražena čustva „gniti“ in ustvarjati „energetske gmote“, ki postanejo zelo težka in trda – težka in trda energija zapira sproščen pretok energije v telesu in če ni pretoka se lahko ustvarijo bolezni in neravnovesja. Telo nam kaže kje v nas so ujete energije, ujeta čustva in programi in vzorci!
KAJ JE RESNIČNO ZDRAVLJENJE BOLEZNI? „Vsaka oseba, vsak človek je edinstven in skupek vseh neštetih mozaikov, ki ga sestavlja raznolikost življenja. Vsak človek nosi svojo lastno zgodbo, ki ni enaka nobeni drugi. Vsak človek je edinstven v svoji raznolikosti in poti, ki jo hodi.“ Zato je pomoč in podpora osebi edinstvena in vzroki za bolezni so pri vsaki osebi edinstveni in lastni samo specifični osebi. Notranji ustroj človeka, njegova osebnost in vse kar nas sestavlja in določa je kot makrokozmos v mikrokozmosu; neskončno mnogih vplivov, dinamik in mnogoterosti. Zato so tudi razlogi in vzroki za nastanek bolezni in poškodb lastni samo določeni osebi in njeni osebnosti in dušnim zakonitostim. Na površini imajo bolezni in poškodbe iste imenovalce. Knjige kot so od L. Hay in podobne opisujejo kateri organi in težave so povezani z določenimi čustvi, vzorci, prepričanji in programi. Vendar pa so to še vedno le simptomi in posledice globljih dinamik in situacij, ki smo jih doživeli v tem ali prejšnjih življenjih. Zakaj imamo jezo, bes, žalost, krivdo, zamere, sram, depresijo, poškodbe, rane, bolečine, vzorce, prepričanja in programe ki se kažejo na telesu, čustvih in psihi? Tukaj se potem vsaka oseba sooči s svojim lastnim življenjem, svojo lastno osebno zgodbo in dušnim potovanjem. Resnično zdravljenje bolezni (in poškodb) je tisto, ki zdravi resnične vzroke in jedra bolezni, ki se velikokrat skrivajo v ozadju. Resnični vzroki v večini primerov niso fizični, biološki oziroma medicinski, čeprav se v nekaterih primerih, ko se na primer zastrupimo ali smo izpostavljeni težjim fizičnim vplivom preko njih seveda lahko vzpostavi bolezen ali poškodba (zastrupitve, alkohol, cepiva, itd.). Tukaj nanašam na večino primerov, ko ljudje zbolimo zaradi psihičnih, čustvenih in energetskih vzrokov.
Večina bolezni izvira iz potlačenih čustev in občutkov oziroma zaradi odrezanih, ločenih, ignoriranih delov nas, ki se večina razvijejo zaradi podzavestnih programov, vzorcev, zapisov, odločitev, včasih tudi podzavestnih pogodb in zapriseg. Nekatere od njih so „nikoli več ne bom ljubil; nikoli več ne bo odprl svojega srca; treba je trpeti; izražanje čustev ni varno, ni pomembno; ker me je tega strah, tega ne bom nikoli več počel, itd.“ Veliko večino teh vzorcev in prepričanj nastane v prvih letih življenja kot odziv na odnos z našimi starši oziroma družinskimi člani.
ZDRAVLJENJE BOLEZNI Ko se začnejo odrezani deli nas spet počasi vračati nazaj v našo lastno sprejemanje, ko jih z ljubeznijo, sočutjem in zavedanjem spet začenjamo vračati nazaj v „naše telo in življenje“, potem se v njih vrne življenjska energija in če ob tem ozaveščamo podzavestne programe, vzorce in zapise se tudi bolezenska stanja lahko zelo, zelo hitro pozdravijo ne glede ne to kako resna in nemogoča so.
VEČINA BOLEZNI IMA VZROK V ODREZANIH DELIH NAS SAMIH Bolezen ali poškodba nastaneta zaradi tistih delov nas, ki smo jih odrezali od svoje zavesti, čutenja in sprejemanja. Zato tudi s časoma zbolijo, saj skoz njih ni več pretoka življenjske energije, ki bi „pri življenju“ ohranjala dele naše osebnosti in duše.
Kaj pa so naši odrezani deli? Na splošno so to vsi deli nas, katerim je bilo preveč boleče in preveč težko čutiti določene občutke in so se zato, da je oseba lahko preživela odrezali od zavestnega dela osebnosti. V tem primeru so obrambni mehanizmi dobro opravili svojo nalogo. Vendar nato naše odrezanosti ostajajo v tem stanju celotno naše življenje. Rezultat „odrezanosti“ sestoji in je skupek mnogih dejavnikov, ki vplivajo eden na drugega.
Glavni od teh dejavnikov so: • naša biološka družina: vpliv mame in očeta na nas v ranem otroštvu. • Bremena, teža in karma naših prednikov • naša osebnost in naši obrambni mehanizmi (Kako se naša osebnost odziva na vse situacije in vplive zunanjosti; kako reagira na njih, kakšne obrambne mehanizme ustvarja in kakšna osebnost se ustvari glede na vse dejavnike). • Odnosi, ki si jih ustvarjamo kasneje v življenju. Predvsem partnerski in bližnji odnosi. • Naša osebna volje in zavesti.
Ti odrezani deli so tisti, ki kasneje ustvarijo bolezni in poškodbe! Teh odrezanih delov se ljudje bojimo in se jih izogibamo, saj so boleči in v nas prebujajo rane in globoke neprijetnosti. Naredimo vse, da nam teh neprijetnih občutkov ni treba čutiti. Preko njih ustvarjamo odvisnosti, stres, napetosti, konflikte, neharmonične odnose in situacije; vse s čimer lahko zamaskiramo bolečine v odrezanih delih nas samih. In ko se to stanje okrepi, nam šele telo preko bolezni (ali poškodb) pokaže kaj je tisto v nas, kar zanikamo in od česar bežimo. Seveda tega ne delamo zavestno („zanalašč“), temveč zato, ker ne vemo in ne znamo drugače; ker smo bili tako vzgojeni, ker tako deluje naša družba in ker naši obrambni mehanizmi dobro opravljajo svoje delo. Glavnina odrezanosti se zgodi v zgodnjem otroštvu in mladosti. Kasneje se odrezanosti zgodijo ob travmatičnih in šokantnih situacijah, kot so npr. smrt bližnjega, nesreče, neharmonični odnosi, stresna služba, dolgoročen stres, napetosti, itd. in pa pri stanjih, ki jih živimo daljše obdobje.
OBRAMBNI MEHANIZMI Kadarkoli smo doživeli neprijetne stvari, dogodke in situacije, ki so nas ranile in poškodovale smo iz njih ustvarili t.i. obrambne mehanizme, ki nas »varujejo« tudi kasneje v življenju, ko jih ne potrebujemo več. Ti obrambni mehanizmi so kasneje lahko zelo destruktivni za nas in naše celotno bitje, saj se lahko še vedno bojujejo in so v konstantnem konfliktu oziroma borbi; problem je v tem, ker se ta borba in konflikti dogajajo znotraj nas in tako je naše telo in bitje ves čas, kot na bojišču – ves čas v bežanju, boju ali zamrznitvi oziroma otopelosti – to stanje na nas vpliva stresno in obremenjujoče, kar vpliva na kemijske reakcije v telesu in na naš celoten imuniski sistem.
BEŽANJE IZ TELESA Ena od stvari, ki je lastna vsem, ki so konkretneje zboleli je ta, da te osebe nočejo biti več v svojem telesu ali vsaj v določenih predelih svojega telesa. Beg iz telesa se vedno zgodi ob kratko ali dolgoročnih travmah in šokih, ki smo jih doživljali v otroštvu. Takrat se navadimo živeti izven telesa, saj nočemo več čutiti in doživljati neprijetnih stvari, ki bi jih spet morali začutiti, če bi se zares vrnili nazaj v telo. Telesna govorica ljudi vedno jasno pokaže, da nočejo biti v stiku s svojim telesom in da ves čas bežijo iz njega. To se lahko (predvsem ljudem, ki niso navajeni teh izrazov in razumevanja) sliši zelo čudno in nerealno, da ljudje bežimo ven iz svojega telesa ali da niso prisotni v njem.
Vsakič, ko nočemo biti v telesu in bežimo iz njega s tem dejanjem odtegujemo življenjsko energijo tistemu delu iz katerega bežimo. Vprašanje, ki si ga zastavi večina ljudi pa je, zakaj bi sploh kdo hotel bežati iz telesa? Spet je odgovor; naše travme in šoki, ki smo jih doživljali v otroštvu ali kasneje v življenju. Zaradi njih nam je v telesu neprijetno in smo se konkretno odrezali od njega, od občutkov, čustev in senzacij, ki nam jih predstavlja. Pri vsaki osebi, ki je bila malo resnejše bolna je bilo ob pogovoru z njo in na način kako je dojemala sebe in svojo preteklost vedno povsem jasno vidno, da je odrezala velik del sebe (zanikala, potlačila, ignorirala).
SOOČANJE Z BOLEČINO Bolečina je nekaj od česar velika večina ljudi beži in se jo izogiba. Pa vendar je bolečina neizogibna pot zdravljenja in zdravja. V bolečini se skrivajo naši ranjeni in poškodovani deli nas samih, ki pa hkrati predstavljajo našo najbolj krhko, nedolžno in resnično esenco našega bitja. Smo civilizacija, ki se boji bolečine in naravnega stika s telesom in občutkov skritih v njem. Zato naredimo vse, da se ločujemo od njega. Veliko ljudi ima takojšnjo reakcijo glede bolečine „zakaj pa bi hotel čutiti bolečino“, „kaj pa je dobrega v čutenju bolečine“, „v življenju sem že toliko pretrpela, da res nočem več čutiti bolečine“, „rajši živim radost, veselje in srečo, kot pa da sem v bolečini in neprijetnih stanjih“, itd. Seveda ne govorimo o tem, da hočemo vsak dan sproti živeti v bolečini in neprijetnostih; čeprav taki odgovori ljudi kažejo na to, da se to tako dojema. Govorimo o tem, da smo navajeni zanikati in bežati pred resnico, ki je dostikrat boleča in neprijetna in ko to delamo s tem zanikamo naše najbolj pristne in naravne dele nas samih. Najbolj ranjeni so vedno naši najbolj krhki, intimni in nedolžni deli nas samih in s tem ko zanikamo bolečino v njih, s tem zanikamo naše notranje zaklade. Veliko „spontanih“ ozdravitev se je zgodilo že samo s tem, ko so se ljudje soočili s svojo bolečino (naj si bo zamera, jeza, krivda, sram, agresija, izguba bližnjega, zlorabe, itd.) in ji dali prosto pot osvoboditve – ko se to zgodi, se bolezen lahko neverjetno hitro pozdravi.
ODNOSI Ker smo ljudje družabna bitja in težko živimo brez bližnjih odnosov imajo lahko le ti pozitiven ali negativen vpliv na naše zdravje. Odnosi nas lahko podpirajo ali uničujemo. Najpomembnejši vpliv imajo seveda najbližji odnosi; s starši, izvorno družino, s partnerji, otroci, prijatelji, odnosi v službah in včasih tudi učitelji. Nekateri recimo vztrajajo v nezdravih partnerskih odnosih v katerih so trpinčeni, v katerih je alkohol, nasilje, agresija, čustvena odtujenost in podobno. Če živimo dalj časa v taki atmosferi potem lahko preživimo le, da otopimo in odrežemo večji del sebe, ki tako ni več v pretoku življenja in s časoma začne »odmirati«, kar pomeni, da zboli.
POŠKODOVANA DUŠA Zavedati pa se moramo, da veliko bolezni izvira iz poškodovane duše, duha in posledično naših čustev in emocij. V tem primeru je lahko čas zdravljenja in celjenja lahko daljši, saj so globine duše in emocij človekova osebna stvar in lasten samostojen notranji proces na katerega ima vpliv le in samo dotična oseba. Seveda lahko dušo, duha, emocije osvobodimo bremen, teže, tujih energij, karme, itd., vendar mora vsaka oseba iti čez osebno katarzo, svoje lastno notranje (včasih tudi zunanje) potovanje, da se zaceli, regenerira in pozdravi. Duša in emocije so veliko bolj kompleksne narave, kot samo fizično telo.
BOLEZEN KOT OSEBNA RAST Bolezen se lahko ustvari tudi zaradi naše lastne osebne rasti in razvoja. Morda ne vsebujemo zgoraj naštetih situacij, vendar pa smo si morda izbrali stanje bolezni ali poškodbe samo zato, da bi lahko napredovali in se razvijali. Zakaj bolezen ali poškodba nas »prisili«, da pogledamo vase, v svoje življenje, da spremenimo pogled in percepcije na življenje, na ljudi, okolico in na sebe in da te nove poglede vnesemo v vsakodnevno življenje.
SPREMEMBE, KI SPREMINJAJO Resnične in konkretne spremembe znotraj nas in mnogokrat tudi izven nas, lahko ustvarijo to, da se bolezen zelo hitro pozdravi in izgine. Ko izginejo vzroki, ki so ustvarili bolezen se fizično stanje hitro popravi, saj tako telesu in celotnemu sistemu dovolimo, da se samo-pozdravi. Vendar to vseeno pomeni, da moramo telo podpreti pri čiščenju in detoksu. To v praksi pomeni, da je zelo priporočljivo, velikokrat nujno potrebno, da gremo za dalj časa na dieto z naravno, svežo in ekološko prehrano, da se gibljemo in izvajamo določene fizične prakse, da se naučimo samega sebe sprejemati in ljubiti.
Pomemben je tako: fizično čiščenje -detox čustveno čiščenje; čustveni – detox umsko oziroma mentalno čiščenje- detox podzavestno čiščenje (vzorcev, programov, zapisov, prepričanj, itd.) duhovno čiščenje; ponovna povezava z božanskim
Za vsako od teh področji obstaja mnogo različnih pristopov in načinov iz starodavnih tradicionalnih modrosti, kot iz novodobnih pristopov. Nekatere izmed njih bom opisal kasneje.
STIK S FIZIČNIM TELESOM Stik s telesom ne pomeni samo obiskovanje fitnesa, športa, rekreacije, joge, masaž in podobnih dejavnosti, čeprav le te lahko zelo pomagajo pri ohranjevanju zdravja v nas. Vendar bi rad poudaril, da resnični stik s telesom pomeni naravno čutenje čutov, nežnosti, mehkobe, senzualnosti, senzibilnosti, seksualnosti, krhkih, intimnih, nezavednih občutkov v telesu. Občutkov, ki so neverjetno senzibilni, senzualni in globoko povezani z našo intimo in globokimi čustvi, čutenji, notranjim otrokom oziroma z inteligenco in zavestjo telesa. Pomeni poslušanje in skrb za negovanje organov, delov telesa, kaj potrebujejo, kaj doživljajo in kako se počutijo. Vse to se vedno odraža v telesu in odnosu do njega. Tudi tukaj pride do izraza čustvena inteligenca; koliko je oseba odprta in zdrava v svojem čustvenem telesu, ki se odraža v občutku telesa; dotiku in občutku.
NOV POGLED NA ZDRAVLJNJE IN ZDRAVILSTVO Vsaka oseba v sebi nosi vso zdraviteljsko sposobnost, da pozdravi sebe, svoje telo, čustva, um in duha. Vse kar moramo narediti je, da odstranimo iz sebe vse tiste ovire in stare stvari, ki nam prepričujejo, da bi začeli zdraviti same sebe in da ponovno dobimo stik s svojo pravo resnično naravo, povezavo s svojim telesom, čustvi, umom, našim duhom in dušo. Ali kot je dejal Gregg Braden: »Dokazano je, da se vsi organi lahko sami popolnoma pozdravijo pod pravimi pogoji in v pravem okolju.« Spoznati moramo katero je to okolju in celotnemu našemu bitju omogočiti ta prostor za zdravljenje. Sedaj so na Zemlji prišla v javnost različna znanja in vedenja o holografskih aspektih nas samih, o naši lastni matrici in matrici življenja in spoznanja, ki dokazano lahko v zelo hitro pozdravijo katerekoli bolezen, poškodbo ali podobno stanje človeka ali živali. Dejansko verjamemo in to ne samo preko teorije, temveč preko lastnih izkušenj, da ni nič na svetu, kar ne bi bilo ozdravljivo ali popravljivo ne glede na to, kar nam govori uradna znanost, ali naša stara prepričanja. Stanje, pa naj je še tako kompleksno in resno se lahko spremeni in „popravi“ v nedoločenem času. Obstaja na več deset tisoče primerov ljudi, ki bi že »morali« biti pokojni zaradi težkih bolezenskih stanj, pa vendar so si jih pozdravili brez uradne medicine in še naprej živijo svoje življenje. Uradna medicina se z njimi ne ukvarja, le skomigne z rameni in pogleda stran, pa vendar je teh primerov vedno več.
URADNA MEDICINA Zdravljenje bolezni s pomočjo antibiotikov, kemijskih tablet, sevanji in podobnimi metodami dejansko ne zdravijo bolezni – zdravijo samo simptome. Kar se zgodi s temi metodami je to, da se bolezen (gledano iz energetskega nivoja, ki vključuje čustva, občutke, vzorce, programe in še marsikaj drugega) samo se bolj potlači v telo in podzavest. Uradni načini zdravljenja lahko navidezno uničijo slabe celice v nas (bolezen), vendar hkrati tudi vse kar je dobro v nas. Ob delu z ljudmi, ki so prebolevali ali pa so ravno preboleli bolezni s pomočjo močnejših zdravil ali sevanj je ta trditev povsem jasna. Ljudem, ki so uživali močna zdravila ali imeli sevanja se jasno kaže, da je njihovo celoto bitje otopelo, »suho«, odrezano od organskosti in naravnosti, »sterilno« in kot da bi bilo odrezano od topline življenja. Če v človeku ni življenja ni niti zdravja. Če v človeku ne spodbujamo življenja organskosti in naravnosti – kar je bistvo biti človek; čustva, naša človeška esenca, naš človeški ustroj se prebudi ob naravnosti in organskosti in ne obratno – potem v njemu uničujemo življenje. Življenje pa je vedno neločljiva povezanost vsega kar obstaja; je zavest, je energija, je ljubezen in je Narava. Kadarkoli seciramo, ločujemo, ekstrahiramo, kemijsko preoblikujemo s tem izgubimo naravno esenco Narave, življenja in človeka. Medicinska zdravila v večini primerov ne pomagajo telesu in energiji, da bi se še bolj sprostila, temveč je ravno obratno. Zdravila imajo obraten učinek; proces resničnega zdravljenja zavirajo in ga ustavljajo in bolezen še bolj potlačijo v telo. Naučiti se moramo najti načine za sproščanje ujetih, potlačenih, zanikanih in nezavednih energij, ki vsebujejo čustva, občutke, vzorce, programe in prepričanja.
Notranji otrok je eden izmed najbolj pomembnih aspektov oziroma delov naše osebnosti, ki se odigrava in kaže v vseh področjih našega življenja; našega zdravja, vseh odnosov (predvsem bližnjih), odnos do denarja, dela, do našega celotnega čustvenega in psihična počutja, hobijev in vsega ostalega.
Predstavlja naje jedro, našo bazo iz katere potem gradimo in razvijamo celotno našo osebnost in celoten podzavestni in zavestni ustroj našega bitja. Ker pa je naša baza v večini primerov poškodovana in ker pot zdravljenja zahteva globoka soočanja s samim seboj na najbolj iskren in naraven način jo mnogi ljudje želijo zaobiti.
Vsak od nas v sebi nosi notranjega otroka, ki ima lahko veliko obrazov in se kaže glede na razvojne stopnje in dele, ki so ostali ujeti v otroštvu. In redke so osebe, ki imajo znotraj sebe pozdravljenega notranjega otroka in da ga živijo v vsakdanjem življenju. V resnici
Za veliko večino ljudi, tudi tistih, ki so na poti osebnega in duhovnega razvoja že dolgo časa je ranjen otrok tisti del nas, ki se ga pušča ob strani in se mu ne posvečamo na pravi in konkreten način. Nekatera novodobna duhovnost nas lahko celo pelje stran od resničnih in naravnih občutkov, ki so shranjenih v našem notranjem otroku. Predvsem zaradi tega, ker novodobna duhovnost želi takoj popravljati stvari v nas, pri zdravljenju našega notranjega otroka oziroma pri psihoterapijah pa je glavna sestavina popolno sprejemanje stanj, ki se nam dogajajo. Šele od te točke sprejemanja se lahko začne resnično zdravljenje.
KDO SO NAŠI NOTRANJI OTROCI? To so glasovi znotraj nas, ki nosijo občutke, ki jih nismo bili zmožni izraziti kot otroci. Nosijo naše strahove, jezo, sram, obup, krivdo, žalost, zamere, itd. Prav tako pa vsebujejo naše navdušenje, srečo, veselje, ljubezen; vendar je veliko od nas tudi te občutke zavrglo in zanikalo. Ne glede na to ali ste bili negirani, zavrženi, omaloževani, zlorabljeni, ste se zelo zgodaj naučili, da ni varno čutiti. Naučili ste se, da čutiti pomeni biti ranljiv in biti ranljiv je pomenilo, da morda ne bomo preživeli. In ker smo hoteli preživeti, smo se naučili, kako ne čutiti.
Jeremiah Abrams v svoji knjigi Reclaiming the inner child pravi: »Notranji otrok je nosilec naših osebnih zgodb, vozilo za naše spomine obeh; dejanskega otroka in idealiziranega otroka iz preteklosti. On je resnična živa kvaliteta našega bitja znotraj nas. Je naša duša in tisti, ki doživlja cikle življenja. Je tisti, ki trpi. In je nosilec prenove preko ponovnega rojstva, ki se pojavlja v našem življenju kadar se odcepimo in se odpremo spremembi«.
Ko ljudje sprejmejo in negujejo svojega ranjenega notranjega otroka, se kreativna energija njihovega „čudovitega“ naravnega otroka začenja združevati. Ko je enkrat integriran, postane notranji otrok izvor regeneracije in nove vitalnosti. Carl Jung je naravnega otroka imenoval „wonder child“ – naš prirojen potencial za raziskovanje, občudovanje in kreativno bitje. Naravni ali čudežni otrok je prisoten ko srečate starega prijatelja; ko se smejite iz trebuha; ko ste kreativni in spontani; ko občudujete čudovit prizor.
Terapevt Erickson je verjel, da ima vsaka oseba svoj lastni unikatni zemljevid sveta; notranji sistem verovanja, ki je nezavesten (nezaveden) in predstavlja neke vrste hipnotičen trans. Ob tem je spoznal, da je ranjeni notranji otrok tisti, ki oblikuje jedro sistema prepričanj. S starostno regresijo v trans notranjega otroka je možno spremeniti temeljna verovanja direktno in hitro.
Terapevt Ron Kurtz je svoj sistem imenoval „Haikomi terapija“ in se osredotoča direktno na jedro (osnovo, izvor), ki ga je imenoval „Osnovni material”. To je način, kako so organizirane naše notranje izkušnje (doživljaji). Sestavljen iz zgodnjih občutkov, verovanj in spominov – je naš „osnovni material“ ustvarjen kot odziv na stres našega otroškega okolja. „Osnovni material“ je nelogičen in primitiven; to je bil edini način, kako je lahko magični, ranljivi, odvisen in brez osebnih meja otrok lahko preživel.
Ko je osnovni material ustvarjen postane filter preko katerega vse nove izkušnje morajo preiti. To razloži zakaj veliko ljudi znova in znova ponavlja iste destruktivne izkušnje (romantične, ali druge) – zakaj doživljajo svoje življenje kot zaporedje recikliranih travm in zakaj se večina nas nič ne nauči od svojih napak.
Tako je očitno, da če se hočemo spremeniti moramo spremeniti naš osnovni material. Ker je bil naš notranji otrok tisti, ki je prvi organiziral (oblikoval) naša izkustva je komunikacija in stik z njim način, kako v trenutku spremenimo naš osnovni material!
OTROCI potrebujejo varnost in zdrav „modeling“ (prikaz, template) čustev in emocij, da bi lahko razumeli svoje lastne notranje signale. Prav tako potrebujejo pomoč pri razlikovanju (ločitvi) svojih misli od svojih občutkov. Če je družinsko okolje vsebovano z nasiljem (kemičnim, emocionalnim, psihičnim, fizičnim ali seksualnim), potem se moram otrok fokusirati izključno samo na izven sebe (na ven iz sebe). Čez čas izgubi sposobnost, da bi ustvarjal lastno vrednost znotraj sebe. Brez zdravega notranjega življenja je oseba izgnana do tega, da poizkuša najti zadoščenje izven sebe. To je so-odvisnost in to je simptom ranjenega notranjega otroka. So-odvisno vedenje nakazuje, da so bile potrebe osebe iz otroštva nezadovoljene (nepotešene) in zaradi tega ta oseba ne more vedeti kdo je.
Ranjen notranji otrok onesnažuje intimnost v odnosih zato, ker nima nobenega občutka za avtentičnega sebe. Največja rana, ki jo otrok lahko pridobi je zavrnitev avtentičnega sebe. Ko starš ne zmore potrditi otrokovih občutkov, potreb, želja, s tem zavrne otrokov avtentičen jaz. Nato ali zato se mora ustvariti lažni jaz.
Da bi otrok verjel, da je ljubljen, se ranjen otrok začne obnašati na način, kot misli, da bi se moral obnašati. Ta „lažen jaz“ se ustvari preko več let in je podprt od družinskih sistemskih potreb in od kulturnih seksualnih vlog. Navsezadnje „lažni jaz“ postane tisto, kar oseba resnično misli, da je. Pozabi, da je lažen jaz samo adaptacija (prilagoditev); igranje, ki temelji na scenariju, ki ga je napisal nekdo drug.
Nemogoče je biti intimen, če nimate nobenega občutka (stika) o samem sebi. Kako lahko delite sebe z drugimi, če sploh ne veste kdo v resnici ste? Kako vas lahko kdorkoli spozna, če vi sami ne veste, kdo v resnici ste?
Emocionalna energija, ki „obrnjena navznoter“ (acting in) lahko povzroči veliko fizičnih problemov (BOLEZNI), kot na primer: prebavne težave, glavobole, bolečine v hrbtu, vratu, močne mišične krče, artritis, astmo, srčne kapi in raka. Nagnjenost k nesrečam je še en način „acting in“-a. Nekdo si povzroča kaznovanje sebe preko nesreč in poškodb.
Delo na notranjem otroku je NOV terapevtski način in je občutno drugačen od tistega, kar je bilo vsebovano v terapevtskem delu do sedaj. FREUD je bil prvi ki je spoznal, da so naše nevroze in osebnostne motnje rezultat nerazrešenih otroških konfliktov, ki se ponavljajo preko našega življenja. Le to je poizkušal zdraviti tako, da je vzpostavil varno okolje, ki bi dovolilo ranjenemu notranjemu otroku, da se pokaže in transformira njegove neizpolnjene potrebe preko terapevta. Terapevt tako zavzame vlogo/pozicijo oziroma nadomešča starša ranjenega notranjega otroka, tako da bi dokončal svoje nedovršene zadeve; ranjen otrok bi se tako pozdravil. Freudov način je zahteval ogromno zavezanosti časa in denarja in to je po navadi ustvarilo nezdravo odvisnost v pacientu. (Primer osebe, ko je imel pacientko, ki je še po desetih letih terapije nekajkrat tedensko še vedno klicala svojega terapevta za čisto najbolj običajne stvari. Ta terapevt je resnično postal starš njenega notranjega otroka. Vendar je skoraj nič ni negoval. Bila je klavrno-nesrečno odvisna od njega). Resnično negovanje bi osebi pomagalo, da si vrne nazaj (da si zahteva nazaj) in uporablja svoje lastne odrasle moči, da bi negovala svojega notranjega otroka.
Notranji otrok predstavlja dele (aspekte, nivoje, arhetipe, itd.) naše osebnosti, ki so se razvijale v razvojnih fazah našega otroštva (faza dojenčka, malčka, mladega otroka, osnovnošolskega otroka, najstnik in tako naprej). Sam v to vsebino vključujem tudi prednatalno obdobje, to je obdobje nosečnosti in pa bremena naših prednikov.
Pomemben del delovanja na notranjem otroku predstavlja vzpostavitev (povezovanje) in delovanje iz našega odraslega dela nas samih. Prebujanje, spoznavanje in nato delovanje iz našega odraslega dela naše osebnosti je predpogoj, da lahko uspešno delo s svojim notranjim otrokom.
Delo na notranjem otroku nam pomaga/uči
Pri pridobitvi načinov za soočenje s svojimi občutki glede staršev. • Orodjih, ki jih potrebujete za soočenje in za žalovanje vaše preteklosti, da boste lahko spremenili način, kako se povezujete s svojo preteklostjo. • Bolj učinkovitem obvladovanje sebe, da boste lahko živeli brez odvisnosti in globljimi občutki. • Kako imeti občutke, brez da bi jih neprimerno izražali. • Kako spustite ljudi v katerih ste iskali odgovornost za vaše občutke. • Sposobnosti, da boste lahko delovali iz odločitve, namesto iz obsesije (reakcije). • Odkriti in si vrniti vaše kreativne potenciale. • V svoje življenje vrniti srečo, radost, veselje in sproščenost
S tem se zgodi več stvari: 1 – vrne se nam veliko ujete in nesvobodne energije 2 – sprostijo se notranji konflikti, stres, bremena in podobno 3 – prebudijo se deli naše osebnosti, ki so bili do sedaj skriti in zanikani 4 – dobimo bolj pristen stik in povezanost s samim seboj, z drugimi ljudmi in okolico 5 – izboljšajo se naši odnosi glede denarja, službe, dela, ljudi, zdravja, do samega sebe, telesa, čustev, psihe oziroma na splošno se izboljša naš odnos do življenja. 6 – naši bližnji odnosi se poglobijo in postanejo bolj jasni in harmonični 7 – spoznamo našo podzavest in nezavedno s čimer spoznavamo resničnega sebe
Spremembe se pogosto zgodijo z notranjim otrokom, kajti otrok v sebi nosi proces spremembe. Glavni koncept teorije notranjega otroka je personifikacija ali poosebljanje preteklosti. Ljudem daje način, kako se povezati s preteklostjo na oprijemljiv način in ne več na abstrakten način. To nam omogoča, da se sprejmemo in se soočimo z delom nas, ki je čutil bolečino, kot tudi z delom, ki bi se lahko odzval na bolečino.
Razvojne stopnje Obstaja naravno napredovanje ravni razvoja od otroštva do odraslosti. Vsaka razvojna stopnja ima določene naloge, ki jih je potrebno obvladati, če želimo iti na naslednjo stopnjo. Kar ne obvladamo ali osvojimo v otroštvu se le to pojavi spet v odraslosti kot neprimeren odziv na ljudi, kraje, stvari, situacije. Te neprimerni odzivi nam povzročajo neugodje. So izrastki bolečin in strahov, ki smo jih izkusili v otroštvu, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. Učenje tega, kar se potrebujemo naučiti v vsaki fazi otroštva je pogoj, da so naše potrebe lahko zadovoljene. Rabimo se počutiti varne ob svojih skrbnikih in da sprejmemo podporo, ki je potrebna, da dosežemo naslednje naloge, ki spremljajo vsako stopnjo razvoja. Če potrebe vsake stopnje niso zadovoljene, potem nimamo baze, ki jo potrebujemo, da obvladamo te naloge. Seveda se življenje ne konča, če se ne naučimo in obvladamo teh nalog. Življenje se nadaljuje in mi preživimo s temo ko razvijemo napačne (pokvarjene) načine odzivov na druge in situacij, ki se nam dogajajo.
V otroštvu so ta napačna obnašanja funkcionalna, ker nam pomagajo preživeti. Vendar v odraslosti postanejo neprimerna. Ne prinašajo na več tistega kar potrebujemo. Ta obnašanja izražajo strah pred ljubeznijo, nesposobnost reči ne, naše kritike, sram, krivdo.
Naši napačni odzivi se nanašajo na različne notranje otroke, ki živijo znotraj nas. Oni so povezani z določenimi emocionalnimi dogodki, ki so se zgodili v specifičnih časih v našem življenju. To je razlog zakaj se notranji otrok pogosto pojavlja v različnih letih.
Veliko ljudi se spopada s temi stanji in večina njih je vplivana s svojim otroštvom. V otroštvu smo se naučili, kako se povezovati z drugimi in kako dobiti njihovo ljubezen in dovoljenja. Takrat smo vsrkali starševske vzorce obnašanja in izoblikovali naše vrednosti. Te »učne ure« naših staršev so postale temelji naših odraslih življenj. Če so vaši temelji napačni (pokvarjeni), potem bo vaša sedanja struktura vašega življenja šibka. Nagnjeni boste k ponavljanju in reagiranju iz starih vzorcev iz vaše preteklosti in ponovno podoživljali svoja otroška izkustva. Zato je spoznavanje, sprejemanje in zdravljenje našega notranjega otroka ena najpomembnejših področjih našega osebnega in duhovnega razvoja. Kako delati z njim lahko spoznate na tedenskih srečanjih za notranjega otroka.
Notranji otrok je eden izmed najbolj pomembnih aspektov oziroma delov naše osebnosti, ki se odigrava in kaže v vseh področjih našega življenja; našega zdravja, vseh odnosov (predvsem bližnjih), odnos do denarja, dela, do našega celotnega čustvenega in psihična počutja, hobijev in vsega ostalega.
Predstavlja naje jedro, našo bazo iz katere potem gradimo in razvijamo celotno našo osebnost in celoten podzavestni in zavestni ustroj našega bitja. Ker pa je naša baza v večini primerov poškodovana in ker pot zdravljenja zahteva globoka soočanja s samim seboj na najbolj iskren in naraven način jo mnogi ljudje želijo zaobiti.
Vsak od nas v sebi nosi notranjega otroka, ki ima lahko veliko obrazov in se kaže glede na razvojne stopnje in dele, ki so ostali ujeti v otroštvu. In redke so osebe, ki imajo znotraj sebe pozdravljenega notranjega otroka in da ga živijo v vsakdanjem življenju. V resnici
Za veliko večino ljudi, tudi tistih, ki so na poti osebnega in duhovnega razvoja že dolgo časa je ranjen otrok tisti del nas, ki se ga pušča ob strani in se mu ne posvečamo na pravi in konkreten način. Nekatera novodobna duhovnost nas lahko celo pelje stran od resničnih in naravnih občutkov, ki so shranjenih v našem notranjem otroku. Predvsem zaradi tega, ker novodobna duhovnost želi takoj popravljati stvari v nas, pri zdravljenju našega notranjega otroka oziroma pri psihoterapijah pa je glavna sestavina popolno sprejemanje stanj, ki se nam dogajajo. Šele od te točke sprejemanja se lahko začne resnično zdravljenje.
KDO SO NAŠI NOTRANJI OTROCI? To so glasovi znotraj nas, ki nosijo občutke, ki jih nismo bili zmožni izraziti kot otroci. Nosijo naše strahove, jezo, sram, obup, krivdo, žalost, zamere, itd. Prav tako pa vsebujejo naše navdušenje, srečo, veselje, ljubezen; vendar je veliko od nas tudi te občutke zavrglo in zanikalo. Ne glede na to ali ste bili negirani, zavrženi, omaloževani, zlorabljeni, ste se zelo zgodaj naučili, da ni varno čutiti. Naučili ste se, da čutiti pomeni biti ranljiv in biti ranljiv je pomenilo, da morda ne bomo preživeli. In ker smo hoteli preživeti, smo se naučili, kako ne čutiti.
Jeremiah Abrams v svoji knjigi Reclaiming the inner child pravi: »Notranji otrok je nosilec naših osebnih zgodb, vozilo za naše spomine obeh; dejanskega otroka in idealiziranega otroka iz preteklosti. On je resnična živa kvaliteta našega bitja znotraj nas. Je naša duša in tisti, ki doživlja cikle življenja. Je tisti, ki trpi. In je nosilec prenove preko ponovnega rojstva, ki se pojavlja v našem življenju kadar se odcepimo in se odpremo spremembi«.
Ko ljudje sprejmejo in negujejo svojega ranjenega notranjega otroka, se kreativna energija njihovega „čudovitega“ naravnega otroka začenja združevati. Ko je enkrat integriran, postane notranji otrok izvor regeneracije in nove vitalnosti. Carl Jung je naravnega otroka imenoval „wonder child“ – naš prirojen potencial za raziskovanje, občudovanje in kreativno bitje. Naravni ali čudežni otrok je prisoten ko srečate starega prijatelja; ko se smejite iz trebuha; ko ste kreativni in spontani; ko občudujete čudovit prizor.
Terapevt Erickson je verjel, da ima vsaka oseba svoj lastni unikatni zemljevid sveta; notranji sistem verovanja, ki je nezavesten (nezaveden) in predstavlja neke vrste hipnotičen trans. Ob tem je spoznal, da je ranjeni notranji otrok tisti, ki oblikuje jedro sistema prepričanj. S starostno regresijo v trans notranjega otroka je možno spremeniti temeljna verovanja direktno in hitro.
Terapevt Ron Kurtz je svoj sistem imenoval „Haikomi terapija“ in se osredotoča direktno na jedro (osnovo, izvor), ki ga je imenoval „Osnovni material”. To je način, kako so organizirane naše notranje izkušnje (doživljaji). Sestavljen iz zgodnjih občutkov, verovanj in spominov – je naš „osnovni material“ ustvarjen kot odziv na stres našega otroškega okolja. „Osnovni material“ je nelogičen in primitiven; to je bil edini način, kako je lahko magični, ranljivi, odvisen in brez osebnih meja otrok lahko preživel.
Ko je osnovni material ustvarjen postane filter preko katerega vse nove izkušnje morajo preiti. To razloži zakaj veliko ljudi znova in znova ponavlja iste destruktivne izkušnje (romantične, ali druge) – zakaj doživljajo svoje življenje kot zaporedje recikliranih travm in zakaj se večina nas nič ne nauči od svojih napak.
Tako je očitno, da če se hočemo spremeniti moramo spremeniti naš osnovni material. Ker je bil naš notranji otrok tisti, ki je prvi organiziral (oblikoval) naša izkustva je komunikacija in stik z njim način, kako v trenutku spremenimo naš osnovni material!
OTROCI potrebujejo varnost in zdrav „modeling“ (prikaz, template) čustev in emocij, da bi lahko razumeli svoje lastne notranje signale. Prav tako potrebujejo pomoč pri razlikovanju (ločitvi) svojih misli od svojih občutkov. Če je družinsko okolje vsebovano z nasiljem (kemičnim, emocionalnim, psihičnim, fizičnim ali seksualnim), potem se moram otrok fokusirati izključno samo na izven sebe (na ven iz sebe). Čez čas izgubi sposobnost, da bi ustvarjal lastno vrednost znotraj sebe. Brez zdravega notranjega življenja je oseba izgnana do tega, da poizkuša najti zadoščenje izven sebe. To je so-odvisnost in to je simptom ranjenega notranjega otroka. So-odvisno vedenje nakazuje, da so bile potrebe osebe iz otroštva nezadovoljene (nepotešene) in zaradi tega ta oseba ne more vedeti kdo je.
Ranjen notranji otrok onesnažuje intimnost v odnosih zato, ker nima nobenega občutka za avtentičnega sebe. Največja rana, ki jo otrok lahko pridobi je zavrnitev avtentičnega sebe. Ko starš ne zmore potrditi otrokovih občutkov, potreb, želja, s tem zavrne otrokov avtentičen jaz. Nato ali zato se mora ustvariti lažni jaz.
Da bi otrok verjel, da je ljubljen, se ranjen otrok začne obnašati na način, kot misli, da bi se moral obnašati. Ta „lažen jaz“ se ustvari preko več let in je podprt od družinskih sistemskih potreb in od kulturnih seksualnih vlog. Navsezadnje „lažni jaz“ postane tisto, kar oseba resnično misli, da je. Pozabi, da je lažen jaz samo adaptacija (prilagoditev); igranje, ki temelji na scenariju, ki ga je napisal nekdo drug.
Nemogoče je biti intimen, če nimate nobenega občutka (stika) o samem sebi. Kako lahko delite sebe z drugimi, če sploh ne veste kdo v resnici ste? Kako vas lahko kdorkoli spozna, če vi sami ne veste, kdo v resnici ste?
Emocionalna energija, ki „obrnjena navznoter“ (acting in) lahko povzroči veliko fizičnih problemov (BOLEZNI), kot na primer: prebavne težave, glavobole, bolečine v hrbtu, vratu, močne mišične krče, artritis, astmo, srčne kapi in raka. Nagnjenost k nesrečam je še en način „acting in“-a. Nekdo si povzroča kaznovanje sebe preko nesreč in poškodb.
Delo na notranjem otroku je NOV terapevtski način in je občutno drugačen od tistega, kar je bilo vsebovano v terapevtskem delu do sedaj. FREUD je bil prvi ki je spoznal, da so naše nevroze in osebnostne motnje rezultat nerazrešenih otroških konfliktov, ki se ponavljajo preko našega življenja. Le to je poizkušal zdraviti tako, da je vzpostavil varno okolje, ki bi dovolilo ranjenemu notranjemu otroku, da se pokaže in transformira njegove neizpolnjene potrebe preko terapevta. Terapevt tako zavzame vlogo/pozicijo oziroma nadomešča starša ranjenega notranjega otroka, tako da bi dokončal svoje nedovršene zadeve; ranjen otrok bi se tako pozdravil. Freudov način je zahteval ogromno zavezanosti časa in denarja in to je po navadi ustvarilo nezdravo odvisnost v pacientu. (Primer osebe, ko je imel pacientko, ki je še po desetih letih terapije nekajkrat tedensko še vedno klicala svojega terapevta za čisto najbolj običajne stvari. Ta terapevt je resnično postal starš njenega notranjega otroka. Vendar je skoraj nič ni negoval. Bila je klavrno-nesrečno odvisna od njega). Resnično negovanje bi osebi pomagalo, da si vrne nazaj (da si zahteva nazaj) in uporablja svoje lastne odrasle moči, da bi negovala svojega notranjega otroka.
Notranji otrok predstavlja dele (aspekte, nivoje, arhetipe, itd.) naše osebnosti, ki so se razvijale v razvojnih fazah našega otroštva (faza dojenčka, malčka, mladega otroka, osnovnošolskega otroka, najstnik in tako naprej). Sam v to vsebino vključujem tudi prednatalno obdobje, to je obdobje nosečnosti in pa bremena naših prednikov.
Pomemben del delovanja na notranjem otroku predstavlja vzpostavitev (povezovanje) in delovanje iz našega odraslega dela nas samih. Prebujanje, spoznavanje in nato delovanje iz našega odraslega dela naše osebnosti je predpogoj, da lahko uspešno delo s svojim notranjim otrokom.
Delo na notranjem otroku nam pomaga/uči
Pri pridobitvi načinov za soočenje s svojimi občutki glede staršev. • Orodjih, ki jih potrebujete za soočenje in za žalovanje vaše preteklosti, da boste lahko spremenili način, kako se povezujete s svojo preteklostjo. • Bolj učinkovitem obvladovanje sebe, da boste lahko živeli brez odvisnosti in globljimi občutki. • Kako imeti občutke, brez da bi jih neprimerno izražali. • Kako spustite ljudi v katerih ste iskali odgovornost za vaše občutke. • Sposobnosti, da boste lahko delovali iz odločitve, namesto iz obsesije (reakcije). • Odkriti in si vrniti vaše kreativne potenciale. • V svoje življenje vrniti srečo, radost, veselje in sproščenost
S tem se zgodi več stvari: 1 – vrne se nam veliko ujete in nesvobodne energije 2 – sprostijo se notranji konflikti, stres, bremena in podobno 3 – prebudijo se deli naše osebnosti, ki so bili do sedaj skriti in zanikani 4 – dobimo bolj pristen stik in povezanost s samim seboj, z drugimi ljudmi in okolico 5 – izboljšajo se naši odnosi glede denarja, službe, dela, ljudi, zdravja, do samega sebe, telesa, čustev, psihe oziroma na splošno se izboljša naš odnos do življenja. 6 – naši bližnji odnosi se poglobijo in postanejo bolj jasni in harmonični 7 – spoznamo našo podzavest in nezavedno s čimer spoznavamo resničnega sebe
Spremembe se pogosto zgodijo z notranjim otrokom, kajti otrok v sebi nosi proces spremembe. Glavni koncept teorije notranjega otroka je personifikacija ali poosebljanje preteklosti. Ljudem daje način, kako se povezati s preteklostjo na oprijemljiv način in ne več na abstrakten način. To nam omogoča, da se sprejmemo in se soočimo z delom nas, ki je čutil bolečino, kot tudi z delom, ki bi se lahko odzval na bolečino.
Razvojne stopnje Obstaja naravno napredovanje ravni razvoja od otroštva do odraslosti. Vsaka razvojna stopnja ima določene naloge, ki jih je potrebno obvladati, če želimo iti na naslednjo stopnjo. Kar ne obvladamo ali osvojimo v otroštvu se le to pojavi spet v odraslosti kot neprimeren odziv na ljudi, kraje, stvari, situacije. Te neprimerni odzivi nam povzročajo neugodje. So izrastki bolečin in strahov, ki smo jih izkusili v otroštvu, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. Učenje tega, kar se potrebujemo naučiti v vsaki fazi otroštva je pogoj, da so naše potrebe lahko zadovoljene. Rabimo se počutiti varne ob svojih skrbnikih in da sprejmemo podporo, ki je potrebna, da dosežemo naslednje naloge, ki spremljajo vsako stopnjo razvoja. Če potrebe vsake stopnje niso zadovoljene, potem nimamo baze, ki jo potrebujemo, da obvladamo te naloge. Seveda se življenje ne konča, če se ne naučimo in obvladamo teh nalog. Življenje se nadaljuje in mi preživimo s temo ko razvijemo napačne (pokvarjene) načine odzivov na druge in situacij, ki se nam dogajajo.
V otroštvu so ta napačna obnašanja funkcionalna, ker nam pomagajo preživeti. Vendar v odraslosti postanejo neprimerna. Ne prinašajo na več tistega kar potrebujemo. Ta obnašanja izražajo strah pred ljubeznijo, nesposobnost reči ne, naše kritike, sram, krivdo.
Naši napačni odzivi se nanašajo na različne notranje otroke, ki živijo znotraj nas. Oni so povezani z določenimi emocionalnimi dogodki, ki so se zgodili v specifičnih časih v našem življenju. To je razlog zakaj se notranji otrok pogosto pojavlja v različnih letih.
Veliko ljudi se spopada s temi stanji in večina njih je vplivana s svojim otroštvom. V otroštvu smo se naučili, kako se povezovati z drugimi in kako dobiti njihovo ljubezen in dovoljenja. Takrat smo vsrkali starševske vzorce obnašanja in izoblikovali naše vrednosti. Te »učne ure« naših staršev so postale temelji naših odraslih življenj. Če so vaši temelji napačni (pokvarjeni), potem bo vaša sedanja struktura vašega življenja šibka. Nagnjeni boste k ponavljanju in reagiranju iz starih vzorcev iz vaše preteklosti in ponovno podoživljali svoja otroška izkustva. Zato je spoznavanje, sprejemanje in zdravljenje našega notranjega otroka ena najpomembnejših področjih našega osebnega in duhovnega razvoja. Kako delati z njim lahko spoznate na tedenskih srečanjih za notranjega otroka.
Vsebina spodnjega teksta je ena izmed mojih najbolj raziskanih področjih človeka. Več kot 15 let sem bil aktiven pri raziskovanju bolezenkih stanj ljudi, pa naj si bo na fizičnem, čustvenem, psihičnem ali duhovnem nivoju. V tem času sem sodeloval in se učil od najboljših zdraviteljev in terapevtov in različnih smeri in področij, nato pa sam raziskoval in prakticiral na sebi in mnogih ljudeh.
Ta tematika ne bo imela konca, saj se bo njena vsebina nadaljevala v nedoločen čas v prihodnosti, kajti ves čas bom sam prihajal do novih odkritij in spoznanj in ravno tako drugi ljudje in posledično kolektivna zavest. Zato je ta vsebina nekaj kar se ves čas širi, raste in poglablja.
Spodnje besedila je tako začetek in osnovna razlaga in pogled na bolezni, poškodbe in na njihovo zdravljenje in uravnovešanje. Sledilo bo več dodatnega in sorodnega teksta.
UVOD
Če bi radi pomagali sebi ali drugim pri bolezenskih stanjih in poškodbah je morda za začetek dobro, da vsaj do neke mere zavedamo kaj bolezen je ali še bolje, kaj jo povzroča?
Odgovorov na ta vprašanja je veliko ali pa je vsaj pogledov na to tematiko več, kot bi si mislili. Morda najbolj preproste odgovore skrivajo najstarejše tradicije zdravljenje, kot sta Indijska, Kitajska in šamanske (domorodne) tradicije, ki imajo več kot štiri tisočletno zgodovino in ki ti na človeka in zdravje gledajo holistično.
Da bi razumeli bolezni in poškodbe, moramo razumeti in poznati tudi kaj je človek, kaj življenje in kako vsi dejavniki delujejo v medsebojni povezanosti. Na teh področjih je zahodni pogled na svet na žalost že daleč v preteklosti zavzel zelo omejen in „trd“ pogled in stališča. Življenje dojema mehansko, tehnično oziroma „Newtnovsko“ – samo tisto, kar lahko izmerimo z nam znanimi preverjenimi načini je resnično in obstaja, vse ostalo je plod domišljije; na tem bazira „Evropski“ način dojemanja življenja in človeka. Ostale tradicije pa človeka in posledično bolezni dojemajo več plastno holistično in pri zdravljenju uporabljajo mnogo različnih pristopov.
Sam izhajam iz holografskega dojemanja človeka in življenja, ker je vsak aspekt neločljivo povezan z drugimi ravni življenja in kjer je zavest tista, ki povezuje vse ravni realnosti. Pri človeku vedno vključujem naslednje nivoje in ravni; fizičnega, čustvenega, umskega, duhovnega, dušnega, nezavedno (podzavest), notranjega otroka, naše Sence, arhetipske nivoje, življenjsko-vitalno energijo, osebnost (skupek čustev, misli, reakcij, itd.), vibracijo, inteligenco srca in kozmične nivoje. Velikokrat sodelujem z osebami, ki delajo naravne diete (detox-e), da se telo osebe sčisti toksinov in nesnage; z osebami, ki izvajajo terapevtske masaže oziroma bodywork in psihoterapevti, če je glavni izziv na psihološkem nivoju.
Spodaj podajam svoj pogled na človeka, bolezni, poškodbe in pomoč in podporo pri zdravljenju in celjenju.
KAJ JE BOLEZEN?
V osnovi je bolezen stanje neravnovesja, ki izhaja iz določenega nivoja našega bivanja; lahko je fizične, čustvene, umske, dušne ali duhovne narave. Sam se tukaj osredotočam na najglobje ravni človeka in sicer naša zanikana čustva, naše rane, bolečine in odrezane dele nas samih. Vendar je vseeno potrebno omeniti učinke prehrane na naše zdravje.
Hrana in zdravje
Mnogo ljudi se glede zdravja posveča zdravi hrani in kako le ta vpliva na naše zdravje; od mesa, mlečnih izdelkov, do stanj Ph in kislosti v telesu in podobnem. Zdrava hrana načeloma predstavlja okoli 30% vsebine zdravljenja bolezni in poškodb, v nekaterih primerih veliko več. To pomeni uživanje presne hrane oziroma predvsem zelenjave in sadja ali še bolje, da se oseba udeleži posta ali daljšega uživanja sadnih in zelenjavnih sokov in presne hrane. Mnogo raziskav je pokazalo, da zdrava hrana izboljša stanje pri mnogih psihičnih in mentalnih neravnovesjih (boleznih), med drugim tudi avtizmom in podobnim.
Poleg hrane pa je pomembno čustveno, psihično, energetsko in duhovno zdravljenje katere opisujem v nadaljevanju teksta.
Načeloma (se) bolezen:
• Ustvari, ker se moramo v življenju ustaviti. Kaže nam, da smo se zanemarili in da se moramo umiriti in začeti skrbeti za sebe.
• Pomeni, da se radikalno oddaljili od svojega naravnega ritma in načina življenja. Da smo zapustili skrb za sebe; za tako notranji kot zunanji svet.
• Pomeni, da moramo poglobljeno raziskati in spustiti bremena, težo in nerazčiščene stvari naših staršev in prednikov.
• Pomeni, da se moramo poglobiti v sebe in odkriti podzavestne programe, vzorce in prepričanja, ki so pomagala ustvariti bolezen.
• Pomeni, da se moramo soočiti s svojimi potlačenimi, odrezanimi in zanikanimi čustvi, občutki in notranji stanji; jih ozavestiti, sprejeti in predvsem ČUTITI.
• Pomeni, da se moramo soočiti s svojo notranjo temo in sencami.
• Pomeni ozavestiti svoje rane, poškodbe, šoke in travme, ki so zapisane v telesu in podzavesti.
• Pomeni, da se moramo naučiti brezpogojno sprejemati in ljubiti samega sebe; predvsem dele nas, ki smo jih odrezali nekje v preteklosti
• Pomeni, da moramo konkretno spremeniti način življenja na vseh področjih.
• Pomeni, da moramo konkretno spremeniti odnos do sebe in odnose z drugimi ljudmi.
• Pomeni, da si moramo v svoje življenje vrniti toplino, nežnost, »človeški dotik«, varnost, sočutje in hvaležnost
• Pomeni, da moramo spremeniti način hrane in hranjenja.
VZROKI OZIROMA IZVORI BOLEZNI:
• prevzemanja bremen in težav naših staršev na sebe
• se prenaša genetsko/energetsko preko bremen in teže prednikov
• izvira iz naše lastne kreacije našega življenja; kot so npr. potlačitve naših emocij, vzorci in programi, zamere, strahovi, nezdrav način življenja, itd….
• izvira iz tako imenovanih prejšnjih življenj
• posledic travmatičnih in šokantnih dogodkov (kratko in dolgo ročnih), predvsem iz otroštva
• izvira iz drugih nivojev naše realnosti
• Ne sprejemanje odgovornosti za svoje zdravje
Absolutno pa mora oseba pri zdravljenju aktivno sodelovati; če oseba ne zavzame aktivne vloge, če predaja svojo moč drugim in igra vlogo žrtve, potem so rezultati kratkotrajni, polovični ali pa jih celo ni.
Omenjena področja imajo mnogo različnih posledic in rezultatov. Nekatera izmed njih so na primer naslednja:
• vpliv dolgoročnega stresa
• zlom živčnega sistema
• zlom delov naše osebnosti in duše
• ločenost od telesa in čutenja
Globje gledano je bolezen pokazatelj nečesa kar sami pri sebi zanikamo in ignoriramo. Bolezen ustvarijo deli nas na katere smo pozabili in jih ločili od naše zavesti. Včasih so to stvari katerih smo se včasih zavedali, včasih pa so to področja, ki so bila nezavedna že v začetku našega življenja.
ŠOKI IN TRAVME
Spoznavamo, da učinki in posledice šokov in travm, stresnega in neharmoničnega okolja, ki se zgodijo v obdobju nosečnosti in v zgodnjem otroštvu direktno vplivajo na kemijske reakcije v naših možganih, v naši organih in celicah celotnega telesa; le to direktno vpliva na naš imunski sistem, našo psiho in fizično telo v vseh možnih pogledih. Bolezni, ki se lahko razvijejo že v otroštvu ali kasneje v odraslosti so tako neposredno povezane s šoki in travmami, ki so nastale/nastajale v naši preteklosti, ki jih naše telo in celoten sistem ni zmogel »prebaviti« in posledično je telo izbralo bolezen kot reakcijo in sredstvo čiščenja notranjih bremen in toksičnosti.
To velja, tako za fizične bolezni, kot tudi za emocionalna in psihična-mentalna neravnovesja. Zavestno ne želim uporabiti izraza »psihične bolezni«, ker je ta besedna zveza zelo omejujoča in določujoča.
TELO SE ŽELI ČISTITI V večini primerov je bolezen ali poškodba način preko katerega telo se čisti in osvobaja ujeto energijo – ki je lahko v obliki potlačenih emocij, čustev, občutkov, stresa, napetosti, ali pa misli, prepričanj in pogledov na sebe in svet. Telo preko bolezni išče načine kako predelati ali iz sebe spustiti potlačena čustva in ujete energije, stres, bremena, zamere, strahove, itd. Ker ljudje sami ne živijo na način s katerim bi dovolili čustvom in vzorcem, da se sprostijo na naravni način, potem telo najde nenaravne načine, da se to zgodi; preko bolezni.
Bolezen je način telesa, kako čisti sebe toksičnosti (toksična čustva), bremena, stres in ujetosti.
Če telesu in celotnemu bitju dovolimo in mu pomagamo pri tem procesu se lahko zelo hitro uspe osvoboditi tistih stvari, ki mu ustvarjajo bolezen. Bolezen (in poškodbe) so samo načini (filtri), ki jih uporabi telo, da sprošča večje količine ujetih energij.
Zadaj za ujetimi čustvi se večinoma nahajajo večji ali manjši šoki in travme. Zaradi dolgoročnih ali kratkoročnih šokov in travm se deli nas odlomijo in izgubijo stik z življenjem. Na njihovo mesto ustvarimo naše umetne dele naše osebnosti – kar imenujemo naš ego, naše maske – ki jih nosimo, da z njimi zakrivamo svojo bolečino, rane, poškodbe, sram in krivdo. Le ti so povezani z našimi prepričanji, idejami, mislimi, vzorci, ki so lahko zelo omejujoča, črnogleda in zavirajoča.
KAKO SE VSE ZAČNE oziroma NAŠA ZGODBA SE ZAČNE NEKAKO TAKO:
Od trenutka ko pridemo v trebuh naše mame v svoje bitje in celoten sistem sprejemamo mamine in očetove energije (čustva, občutke, misli, emocionalna in psihična stanja). Ko se rodimo je vpliv staršev in bližnjih še toliko večji.
Vsako neravnovesje staršev otrok bolj ali manj sprejme v svoj pojav. Zdi se, da bolj ko starši niso sprejemali odgovornosti za svoje čustva, psiho in svoje življenje, več teh bremen in težav otrok prevzame na sebe.
Vsa čustvena neravnovesja staršev vplivajo na otroka. Problem je v tem, da se ljudje (kot celotna družba) sploh ne zavedajo svojih notranjih svetov in dogajanj. Ker smo ljudje/starši sami poškodovani in sami nosijo bremena in poškodbe od svojih staršev; ker imamo sami odrezane mnoge dele sebe; ker nimamo iskrenega in naravnega stika s sabo, potem tudi nismo sposobni biti v stanju, da le tega ne bi prenesli (predali) svojim otrokom.
Enostavno povedano, nismo zavestni svojega celotnega bitja in naše notranjosti. Zaradi tega ne sprejemamo odgovornosti za naš notranji svet in posledično to odgovornost nase prevzamejo naši otroci in vse naslednje generacije. Otrok hoče podzavestno vedno pomagati svojim staršem, ko pri njih čuti in zaznava stiske in težave. Več o tem v drugih člankih.
Tako otrok že v prvih mesecih in letih svojega življenja nase prevzema nerazčiščena notranja stanja staršev, saj na njega pritiskajo bremena odnosov, stanj in dinamik v družinskem življenju. Trenutno je zavest ljudi in družbe taka, da se tega nivojev, teh dinamik in dogajanj ne zavedamo oziroma se nočemo zavedati. Rajši živimo življenje ignorance in preživetja. Pa čeprav je vse kar pišem tudi že potrjeno od mnogih znanstvenih raziskav, odkritij in česar se načeloma zavedajo psihoterapevti.
Največkrat se od ljudi sliši pripovedovanja, da je/so v družini:
• vsaj eden od staršev bil alkoholik
• bilo fizično, čustveno, psihično nasilje
• bili starši čustveno odsotni, hladni, zaprti in odtujeni
• da je nekdo od staršev bil trdosrčen, avtoritativen, tiranski, da so imeli „vojaško vzgojo“
• nekdo od staršev izvajal kontrolo, nadzor, nadvlado, tiransko avtoriteto, itd.
• nekdo igral vlogo žrtve in ubogega jaza
• da eden ali oba starša nista prevzemala odgovornosti za sebe in otroke
• bil nekdo bolan in je bilo treba skrbeti za njega/njo
• bile prisotne zlorabe in izkoriščanja (fizična, seksualna, čustvena, psihična, energetska)
• ni bilo prostora za toplino, nežnost, človeškost, pristno in naravno komunikacijo, odprtost, ljubezen, itd.
• bil kdo posesiven, manipulativen. Da so otroka pretirano ščitili, „dajali v vatko“, negovali in mu s tem odrekali samostojnosti in neodvisnosti.
• In še mnogo drugih primerov
Verjetno je težko najti osebo, ki bi resnično odraščala v harmonični družini, pa čeprav veliko ljudi misli, da so imeli lepo otroštvo in da so bili njihovi starši super in dobri. Neverjetno veliko ljudi ima idealiziran pogled na otroštvo in starše. Dostikrat ljudje rečejo: „vsake toliko sem jih dobil, vendar toliko kot sem zaslužil… nič bolj kot ostali… saj moj oče je bil dober, samo takrat ne, ko se je napil (vsaj 1x na teden)… moja mama me je imela res rada, pa čeprav je bila večino časa žalostna in depresivna… moji starši so mi dali vse kar sem potreboval, nismo se pa nikoli objeli in izkazali ljubezni…“
Vsako stanje, ki otroku ni dajalo konstantne varnosti, ljubezni, topline, zaščite in hkrati svobode, neodvisnosti in samostojnosti, ga je le to poškodovalo in ranilo.
Večina ljudi gleda na svoje otroštvo, starše in stanje v družini kot »dobro« in „v redu“. Nevednost, zanikanje ali ignoranca, ki jo ljudje imajo glede svoje mladosti je zelo prisotna, hkrati pa jo razumemo, saj izhaja iz obrambnih mehanizmov in “namišljenih svetov”, ki jih otrok ustvari, ko mu je prehudo in ne zdrži pritiskov okolice.
Kot družba imamo zelo popačen pogled na to, kako so emocionalno-psihična stanja in ljudje v našem zgodnjem otroštvu vplivala na nas in kakšne posledice niso še danes.
Čeprav se na alternativnem področju vedno več zavedamo posledic naše preteklosti je v resnici zelo malo ljudi sposobnih videti ozadja in posledice, ki so jih na nas pustila bremena, stiske in neozaveščeni deli naših prednikov.
In vse te »male travme« se potem prenašajo naprej v odraslost in v vsak delček družbe v kateri živimo; v šolski/izobraževalni sistem, v poslovni sistem, zdravstvo, medije, politiko, znanost, odnos do hrane in vsega ostalega.
Ko pa samo malce bolj pobrskajo po resničnem stanju vidijo, da so iz otroštva prišli zelo čustveno in intimno poškodovani. Vsaka malo boljša knjiga o zdravljenju notranjega otroka in stanj v družini zelo podrobno opise vzroke, stanja, posledice in resnice glede ranega otroštva in njegovih uničujočih posledic.
Otroku se v ranem otroštvu zgodi več stvari in sicer:
• Odreže velik del samega sebe, svoje resnične identitete, naravnosti in iskrenosti. Nauči se biti tak kot so njegovi starši in okolica.
• Velik del otroka zapusti njegovo telo.
• S tem ko odreže svoje resnične dele samega sebe, mora manjkajoče mesto zapolniti z nečim drugim. Takrat ustvarimo umetne dele nas samih; naše maske, naše ego dele nas, naše neresnične tvorbe, ki jih nato živimo naprej v življenju.
• Ustvari se mnogo podzavestnih programov, vzorcev, prepričanj in načinov delovanja, ki so umetna in nenaravna. („ni varno, da se izražam, ni varno biti ljubljen, ni varno biti iskren in odprt, ni varno biti kreativen, „moram se zaščititi“; „ni varno čutiti“; „ljubezen ne obstaja“, itd.)
• Nauči se zadovoljevati potrebe staršev in pozabi, da bi morale biti njegove potrebe zadovoljene od njih.
• Začne igrati vloge, ki mu jih nevede dodelijo starši.
• Začne živeti na način svojih staršev; kako dojema svet, odnose, partnerje, kako čuti, doživlja stvari, kakšen odnos ima do sebe in drugih, denarja, službe, itd. ali pa želi delovati povsem nasprotno kot svoji starši: »ne bom deloval tako kot je moja mama, oče«, »drugačen bom«, »jaz svojih otrok ne bom kontroliral«, itd. – pa vendar je zadaj isti vzorec in nagon.
• Zanika svoja čustva, občutke in pozabi na svojo notranjost.
• Pozabi na stik z božanskim.
Otrok, ki zboli že v mladosti v večini primerov konkretno prevzema čustven balast staršev, ki ga ne zmore predelati in zato zboli. Gre za čustven balast pomešan s stresom, živčnostjo, napetostjo, utrujenostjo, frustracijami, nemočjo in podobnim.
Gripe, prehladi, viroze, pljučnice in podobna stanja so v veliki primerov posledica zakritega stresa, napetosti, živčnosti in emocionalnega balasta v domačem okolju. Ker je otrokov živčni sistem krhek stresno in neljubeče domače okolje naredi njegov imunski sistem šibek in odprt za bolezni.
Vendar ni nujno, da se stresno okolje kaže samo v obliki virusov in grip. Lahko se kaže kot emocionalna ali psihična neravnovesja.; le to je odvisno od karakterja otroka in starša.
Ker že v otroštvu odrežemo dele sebe se kasneje v življenju le to le še bolj poglablja. Iz naših manjkajočih delov si ustvarjamo življenje na način, da bi zapolnili svoje izgubljene dele; odvisnosti, projekcije, nezdravo življenje. Ker se je stik z našim notranjim ritmom že v otroštvu poškodoval se je s tem poškodovala naša notranja baza in podlaga in nas kasneje življenjske obveznosti še bolj začnejo bremeniti in stres v nas se še bolj kopiči in se nato še bolj ločujemo sami od sebe. Pademo v vrtinec in začaran krog ujetosti v stresne situacije in nemoči iti ven iz njih.
MASKE, ŠČITI IN KOMPENZACIJE
Ko se deli nas poškodujejo, odlomijo, ranijo, potem na njihovo mesto nalagamo ogromno stvari, ki nas ščitijo in branijo pred čutenjem notranji ran in bolečin. Obdamo se z mnogimi ščiti, zidovi, kompenzacijami, umetnini deli, maskami, ki se kažejo kot odvisnosti, bolezni, čustvenimi in psihičnimi težavami in podobnim. Ujamemo se v različne kolektivne energije, deli nas, ki so odrezani se ujeti v različna ujeta čustva in tuje energije, v sebi nosimo polno energij drugih ljudi in tvorb, okolice, in vsega kar deluje na nas. Večje ko imamo rane in poškodbe v več starih energij nas le te potegnejo.
Ker jih ne želimo čutiti in da se pred njimi varujemo ustvarimo močne obrambne mehanizme, ki se kažejo kot kontrola, nadzor, manipulacije, zavajanje, odvisnosti, bežanje od samega sebe, igranje vlog in podobno.
Te obrambni mehanizmi in naši zanikan deli nas, ki se kasneje kažejo kot naše Sence začnejo ustvarjati svojo lastno življenje, lastne zgodbe in mite. Kažejo se mnogo različnih načinov v naših vsakodnevnih življenjih; v odnosih, službah, zdravju, hobijih, dojemanju sebe, drugih in okolice.
POTLAČENI ČUSTEVNI NABOJI – IMPLOZIJA ČUSTEV
Ko se deli nas odlomijo se hkrati zgodi tudi to, da potlačimo in globoko v telo potisnemo ogromno čustvenih nabojev, občutkov oziroma emocij. Najpogostejša med njimi so jeza, bes, krivda, sram, žalost, zamere, strahovi, …
Če te občutke zanikamo in ignoriramo dolgo časa le ti ustvarijo ogromne količine ujete energije, ki znotraj nas ustvarijo „implozijo“ (navznoter obrnjena eksplozija). Telo tako v določenem delu telesa doživlja ekstremne sile, ki se nimajo možnosti nikamor sprostiti. Zgodi se obrat navznoter (implozija), kar pomeni, da nek organ ali del telesa »raznese« – eksplozija čustev, ki bi se morala izraziti navzven se obrne navznoter in ker nima prostora za sprostitev tako v živčnem, hormonskem sistem in telesu ustvari poškodbo v obliki bolezni ali poškodbe. Predstavljajte si silno energijo, ki jo zaprete v majhno telo in ki se ne more nikamor sprostiti; kot da bi pogoltnili bombo – ta bomba so naša nepredelana čustva, naš stres, napetost, živčnost, jeza, zamere, bolečine in podobno. Čustva in občutki so vredno povezani s prepričanji in vzorci, ki so shranjeni v naši podzavesti in ki smo jih ali prevzeli od svojih staršev ali pa so posledica odnosa in reakcija na stanje v primarni družini.
ŽIVĆNI SISTEM
Ko je naš živčni sistem preobremenjen zaradi specifičnih stvari (nakopičen stres, bremena, teža zaradi ujetosti čustev in vzorcev) se del nas dejansko zlomi in poškoduje. Ko se naš živčni sistem zlomi, se zlomijo tudi ostali naši sistemi; od imunskega, hormonskega, vitalnega, energetskega in ostalih sistemov.
Če je situacija resna, potem se najprej »zlomijo« deli nas, ki jih lahko rečemo »duša« ali duh. Če ima oseba resno situacijo, smrtno ogroženost, potem je situacija prišla tako daleč, da se je v osebi »zlomila« tudi duša ali vsaj del duše. Šamanske in določene ostale tradicije (tudi del psiho-smeri) dejansko govorijo o odtrganih, zlomljenih in izgubljenih delih naše duše, ki jih je potrebno poiskati, jih uravnovesiti in jih vrniti nazaj v telo.
BOLEZEN KOT ČIŠČENJE TELESA Bolezen se ustvari, ko telesu ne omogočamo več, da bi na naraven način iz sebe sproščal toksična čustva, misli, stres in ostalo nesnago. Takrat začnejo ti deli nas znotraj nas »gniti« oziroma ustvarijo se »žepi« stresa, jeze, žalosti, zamer ali česarkoli drugega. Zaradi njih telo in ostali sistemi ne morejo več delovati na naraven način in ustvari se bolezen ali poškodba. Ko se nakopičene energije (zanikana čustva, stres, napetost, zamere, itd.) nimajo več možnosti naravno sproščati in se samo še bolj in bolj kopičijo. Takrat se v delih telesa ustvari energetska gmota, ki ima lastnost trdote, nepretočnosti in odrezanosti. Ta gmota dobi (pri težjih obolenjih) svojo lastno življenje in začne delovati proti ostalemu sistemu v osebi. Delovati proti ostalemu sistemu pa začne zato, ker smo nekje nekdaj odrezali dele sebe, ki jih nismo več hoteli čutiti; po navadi v ranem otroštvu oziroma ob večjih šokih in travmah in dolgoročnih situacijah, ki nam povzročajo neprijetnosti. Vzrok, da začne delovati proti telesu in nam samim je v tem, da ko odrežemo in ločimo dele sebe od naše zavesti so ti ločeni deli »počutijo« zavrnjene in ignorirane. Zavrnjenost ustvari v nas to, da se ne maramo in da se ne sprejemamo; iz tega lahko sledi jeza, bes, zamere in posledično sovraštvo do samega sebe, samo kritika in na koncu destrukcija samega sebe. Samo-destrukcija je v mnogih primerih izvor avto imunih bolezni, ki pa se lahko prenaša iz roda v rod preko ostankov bremen prednikov. Odrasli ljudje ne znajo naravno sproščati ujetih in nakopičenih čustev in občutkov. S tem jih ohranjajo znotraj sebe in če se to nadaljuje dalj časa začnejo ta neizražena čustva „gniti“ in ustvarjati „energetske gmote“, ki postanejo zelo težka in trda – težka in trda energija zapira sproščen pretok energije v telesu in če ni pretoka se lahko ustvarijo bolezni in neravnovesja. Telo nam kaže kje v nas so ujete energije, ujeta čustva in programi in vzorci!
KAJ JE RESNIČNO ZDRAVLJENJE BOLEZNI?
„Vsaka oseba, vsak človek je edinstven in skupek vseh neštetih mozaikov, ki ga sestavlja raznolikost življenja. Vsak človek nosi svojo lastno zgodbo, ki ni enaka nobeni drugi. Vsak človek je edinstven v svoji raznolikosti in poti, ki jo hodi.“
Zato je pomoč in podpora osebi edinstvena in vzroki za bolezni so pri vsaki osebi edinstveni in lastni samo specifični osebi. Notranji ustroj človeka, njegova osebnost in vse kar nas sestavlja in določa je kot makrokozmos v mikrokozmosu; neskončno mnogih vplivov, dinamik in mnogoterosti.
Zato so tudi razlogi in vzroki za nastanek bolezni in poškodb lastni samo določeni osebi in njeni osebnosti in dušnim zakonitostim.
Na površini imajo bolezni in poškodbe iste imenovalce. Knjige kot so od L. Hay in podobne opisujejo kateri organi in težave so povezani z določenimi čustvi, vzorci, prepričanji in programi.
Vendar pa so to še vedno le simptomi in posledice globljih dinamik in situacij, ki smo jih doživeli v tem ali prejšnjih življenjih. Zakaj imamo jezo, bes, žalost, krivdo, zamere, sram, depresijo, poškodbe, rane, bolečine, vzorce, prepričanja in programe ki se kažejo na telesu, čustvih in psihi? Tukaj se potem vsaka oseba sooči s svojim lastnim življenjem, svojo lastno osebno zgodbo in dušnim potovanjem. Resnično zdravljenje bolezni (in poškodb) je tisto, ki zdravi resnične vzroke in jedra bolezni, ki se velikokrat skrivajo v ozadju. Resnični vzroki v večini primerov niso fizični, biološki oziroma medicinski, čeprav se v nekaterih primerih, ko se na primer zastrupimo ali smo izpostavljeni težjim fizičnim vplivom preko njih seveda lahko vzpostavi bolezen ali poškodba (zastrupitve, alkohol, cepiva, itd.).
Tukaj nanašam na večino primerov, ko ljudje zbolimo zaradi psihičnih, čustvenih in energetskih vzrokov.
Večina bolezni izvira iz potlačenih čustev in občutkov oziroma zaradi odrezanih, ločenih, ignoriranih delov nas, ki se večina razvijejo zaradi podzavestnih programov, vzorcev, zapisov, odločitev, včasih tudi podzavestnih pogodb in zapriseg. Nekatere od njih so „nikoli več ne bom ljubil; nikoli več ne bo odprl svojega srca; treba je trpeti; izražanje čustev ni varno, ni pomembno; ker me je tega strah, tega ne bom nikoli več počel, itd.“ Veliko večino teh vzorcev in prepričanj nastane v prvih letih življenja kot odziv na odnos z našimi starši oziroma družinskimi člani.
ZDRAVLJENJE BOLEZNI
Ko se začnejo odrezani deli nas spet počasi vračati nazaj v našo lastno sprejemanje, ko jih z ljubeznijo, sočutjem in zavedanjem spet začenjamo vračati nazaj v „naše telo in življenje“, potem se v njih vrne življenjska energija in če ob tem ozaveščamo podzavestne programe, vzorce in zapise se tudi bolezenska stanja lahko zelo, zelo hitro pozdravijo ne glede ne to kako resna in nemogoča so.
VEČINA BOLEZNI IMA VZROK V ODREZANIH DELIH NAS SAMIH Bolezen ali poškodba nastaneta zaradi tistih delov nas, ki smo jih odrezali od svoje zavesti, čutenja in sprejemanja. Zato tudi s časoma zbolijo, saj skoz njih ni več pretoka življenjske energije, ki bi „pri življenju“ ohranjala dele naše osebnosti in duše.
Kaj pa so naši odrezani deli?
Na splošno so to vsi deli nas, katerim je bilo preveč boleče in preveč težko čutiti določene občutke in so se zato, da je oseba lahko preživela odrezali od zavestnega dela osebnosti.
V tem primeru so obrambni mehanizmi dobro opravili svojo nalogo. Vendar nato naše odrezanosti ostajajo v tem stanju celotno naše življenje. Rezultat „odrezanosti“ sestoji in je skupek mnogih dejavnikov, ki vplivajo eden na drugega.
Glavni od teh dejavnikov so:
• naša biološka družina: vpliv mame in očeta na nas v ranem otroštvu.
• Bremena, teža in karma naših prednikov
• naša osebnost in naši obrambni mehanizmi (Kako se naša osebnost odziva na vse situacije in vplive zunanjosti; kako reagira na njih, kakšne obrambne mehanizme ustvarja in kakšna osebnost se ustvari glede na vse dejavnike).
• Odnosi, ki si jih ustvarjamo kasneje v življenju. Predvsem partnerski in bližnji odnosi.
• Naša osebna volje in zavesti.
Ti odrezani deli so tisti, ki kasneje ustvarijo bolezni in poškodbe!
Teh odrezanih delov se ljudje bojimo in se jih izogibamo, saj so boleči in v nas prebujajo rane in globoke neprijetnosti. Naredimo vse, da nam teh neprijetnih občutkov ni treba čutiti. Preko njih ustvarjamo odvisnosti, stres, napetosti, konflikte, neharmonične odnose in situacije; vse s čimer lahko zamaskiramo bolečine v odrezanih delih nas samih.
In ko se to stanje okrepi, nam šele telo preko bolezni (ali poškodb) pokaže kaj je tisto v nas, kar zanikamo in od česar bežimo. Seveda tega ne delamo zavestno („zanalašč“), temveč zato, ker ne vemo in ne znamo drugače; ker smo bili tako vzgojeni, ker tako deluje naša družba in ker naši obrambni mehanizmi dobro opravljajo svoje delo. Glavnina odrezanosti se zgodi v zgodnjem otroštvu in mladosti. Kasneje se odrezanosti zgodijo ob travmatičnih in šokantnih situacijah, kot so npr. smrt bližnjega, nesreče, neharmonični odnosi, stresna služba, dolgoročen stres, napetosti, itd. in pa pri stanjih, ki jih živimo daljše obdobje.
OBRAMBNI MEHANIZMI
Kadarkoli smo doživeli neprijetne stvari, dogodke in situacije, ki so nas ranile in poškodovale smo iz njih ustvarili t.i. obrambne mehanizme, ki nas »varujejo« tudi kasneje v življenju, ko jih ne potrebujemo več. Ti obrambni mehanizmi so kasneje lahko zelo destruktivni za nas in naše celotno bitje, saj se lahko še vedno bojujejo in so v konstantnem konfliktu oziroma borbi; problem je v tem, ker se ta borba in konflikti dogajajo znotraj nas in tako je naše telo in bitje ves čas, kot na bojišču – ves čas v bežanju, boju ali zamrznitvi oziroma otopelosti – to stanje na nas vpliva stresno in obremenjujoče, kar vpliva na kemijske reakcije v telesu in na naš celoten imuniski sistem.
BEŽANJE IZ TELESA
Ena od stvari, ki je lastna vsem, ki so konkretneje zboleli je ta, da te osebe nočejo biti več v svojem telesu ali vsaj v določenih predelih svojega telesa. Beg iz telesa se vedno zgodi ob kratko ali dolgoročnih travmah in šokih, ki smo jih doživljali v otroštvu. Takrat se navadimo živeti izven telesa, saj nočemo več čutiti in doživljati neprijetnih stvari, ki bi jih spet morali začutiti, če bi se zares vrnili nazaj v telo. Telesna govorica ljudi vedno jasno pokaže, da nočejo biti v stiku s svojim telesom in da ves čas bežijo iz njega. To se lahko (predvsem ljudem, ki niso navajeni teh izrazov in razumevanja) sliši zelo čudno in nerealno, da ljudje bežimo ven iz svojega telesa ali da niso prisotni v njem.
Vsakič, ko nočemo biti v telesu in bežimo iz njega s tem dejanjem odtegujemo življenjsko energijo tistemu delu iz katerega bežimo. Vprašanje, ki si ga zastavi večina ljudi pa je, zakaj bi sploh kdo hotel bežati iz telesa?
Spet je odgovor; naše travme in šoki, ki smo jih doživljali v otroštvu ali kasneje v življenju. Zaradi njih nam je v telesu neprijetno in smo se konkretno odrezali od njega, od občutkov, čustev in senzacij, ki nam jih predstavlja. Pri vsaki osebi, ki je bila malo resnejše bolna je bilo ob pogovoru z njo in na način kako je dojemala sebe in svojo preteklost vedno povsem jasno vidno, da je odrezala velik del sebe (zanikala, potlačila, ignorirala).
SOOČANJE Z BOLEČINO
Bolečina je nekaj od česar velika večina ljudi beži in se jo izogiba. Pa vendar je bolečina neizogibna pot zdravljenja in zdravja. V bolečini se skrivajo naši ranjeni in poškodovani deli nas samih, ki pa hkrati predstavljajo našo najbolj krhko, nedolžno in resnično esenco našega bitja.
Smo civilizacija, ki se boji bolečine in naravnega stika s telesom in občutkov skritih v njem. Zato naredimo vse, da se ločujemo od njega. Veliko ljudi ima takojšnjo reakcijo glede bolečine „zakaj pa bi hotel čutiti bolečino“, „kaj pa je dobrega v čutenju bolečine“, „v življenju sem že toliko pretrpela, da res nočem več čutiti bolečine“, „rajši živim radost, veselje in srečo, kot pa da sem v bolečini in neprijetnih stanjih“, itd. Seveda ne govorimo o tem, da hočemo vsak dan sproti živeti v bolečini in neprijetnostih; čeprav taki odgovori ljudi kažejo na to, da se to tako dojema. Govorimo o tem, da smo navajeni zanikati in bežati pred resnico, ki je dostikrat boleča in neprijetna in ko to delamo s tem zanikamo naše najbolj pristne in naravne dele nas samih. Najbolj ranjeni so vedno naši najbolj krhki, intimni in nedolžni deli nassamih in s tem ko zanikamo bolečino v njih, s tem zanikamo naše notranje zaklade.
Veliko „spontanih“ ozdravitev se je zgodilo že samo s tem, ko so se ljudje soočili s svojo bolečino (naj si bo zamera, jeza, krivda, sram, agresija, izguba bližnjega, zlorabe, itd.) in ji dali prosto pot osvoboditve – ko se to zgodi, se bolezen lahko neverjetno hitro pozdravi.
ODNOSI
Ker smo ljudje družabna bitja in težko živimo brez bližnjih odnosov imajo lahko le ti pozitiven ali negativen vpliv na naše zdravje. Odnosi nas lahko podpirajo ali uničujemo. Najpomembnejši vpliv imajo seveda najbližji odnosi; s starši, izvorno družino, s partnerji, otroci, prijatelji, odnosi v službah in včasih tudi učitelji. Nekateri recimo vztrajajo v nezdravih partnerskih odnosih v katerih so trpinčeni, v katerih je alkohol, nasilje, agresija, čustvena odtujenost in podobno. Če živimo dalj časa v taki atmosferi potem lahko preživimo le, da otopimo in odrežemo večji del sebe, ki tako ni več v pretoku življenja in s časoma začne »odmirati«, kar pomeni, da zboli.
POŠKODOVANA DUŠA
Zavedati pa se moramo, da veliko bolezni izvira iz poškodovane duše, duha in posledično naših čustev in emocij. V tem primeru je lahko čas zdravljenja in celjenja lahko daljši, saj so globine duše in emocij človekova osebna stvar in lasten samostojen notranji proces na katerega ima vpliv le in samo dotična oseba. Seveda lahko dušo, duha, emocije osvobodimo bremen, teže, tujih energij, karme, itd., vendar mora vsaka oseba iti čez osebno katarzo, svoje lastno notranje (včasih tudi zunanje) potovanje, da se zaceli, regenerira in pozdravi. Duša in emocije so veliko bolj kompleksne narave, kot samo fizično telo.
BOLEZEN KOT OSEBNA RAST
Bolezen se lahko ustvari tudi zaradi naše lastne osebne rasti in razvoja. Morda ne vsebujemo zgoraj naštetih situacij, vendar pa smo si morda izbrali stanje bolezni ali poškodbe samo zato, da bi lahko napredovali in se razvijali. Zakaj bolezen ali poškodba nas »prisili«, da pogledamo vase, v svoje življenje, da spremenimo pogled in percepcije na življenje, na ljudi, okolico in na sebe in da te nove poglede vnesemo v vsakodnevno življenje.
SPREMEMBE, KI SPREMINJAJO
Resnične in konkretne spremembe znotraj nas in mnogokrat tudi izven nas, lahko ustvarijo to, da se bolezen zelo hitro pozdravi in izgine. Ko izginejo vzroki, ki so ustvarili bolezen se fizično stanje hitro popravi, saj tako telesu in celotnemu sistemu dovolimo, da se samo-pozdravi.
Vendar to vseeno pomeni, da moramo telo podpreti pri čiščenju in detoksu. To v praksi pomeni, da je zelo priporočljivo, velikokrat nujno potrebno, da gremo za dalj časa na dieto z naravno, svežo in ekološko prehrano, da se gibljemo in izvajamo določene fizične prakse, da se naučimo samega sebe sprejemati in ljubiti.
Pomemben je tako: fizično čiščenje -detox čustveno čiščenje; čustveni – detox umsko oziroma mentalno čiščenje- detox podzavestno čiščenje (vzorcev, programov, zapisov, prepričanj, itd.) duhovno čiščenje; ponovna povezava z božanskim
Za vsako od teh področji obstaja mnogo različnih pristopov in načinov iz starodavnih tradicionalnih modrosti, kot iz novodobnih pristopov. Nekatere izmed njih bom opisal kasneje.
STIK S FIZIČNIM TELESOM Stik s telesom ne pomeni samo obiskovanje fitnesa, športa, rekreacije, joge, masaž in podobnih dejavnosti, čeprav le te lahko zelo pomagajo pri ohranjevanju zdravja v nas. Vendar bi rad poudaril, da resnični stik s telesom pomeni naravno čutenje čutov, nežnosti, mehkobe, senzualnosti, senzibilnosti, seksualnosti, krhkih, intimnih, nezavednih občutkov v telesu. Občutkov, ki so neverjetno senzibilni, senzualni in globoko povezani z našo intimo in globokimi čustvi, čutenji, notranjim otrokom oziroma z inteligenco in zavestjo telesa. Pomeni poslušanje in skrb za negovanje organov, delov telesa, kaj potrebujejo, kaj doživljajo in kako se počutijo. Vse to se vedno odraža v telesu in odnosu do njega.
Tudi tukaj pride do izraza čustvena inteligenca; koliko je oseba odprta in zdrava v svojem čustvenem telesu, ki se odraža v občutku telesa; dotiku in občutku.
NOV POGLED NA ZDRAVLJNJE IN ZDRAVILSTVO Vsaka oseba v sebi nosi vso zdraviteljsko sposobnost, da pozdravi sebe, svoje telo, čustva, um in duha. Vse kar moramo narediti je, da odstranimo iz sebe vse tiste ovire in stare stvari, ki nam prepričujejo, da bi začeli zdraviti same sebe in da ponovno dobimo stik s svojo pravo resnično naravo, povezavo s svojim telesom, čustvi, umom, našim duhom in dušo.
Ali kot je dejal Gregg Braden: »Dokazano je, da se vsi organi lahko sami popolnoma pozdravijo pod pravimi pogoji in v pravem okolju.« Spoznati moramo katero je to okolju in celotnemu našemu bitju omogočiti ta prostor za zdravljenje. Sedaj so na Zemlji prišla v javnost različna znanja in vedenja o holografskih aspektih nas samih, o naši lastni matrici in matrici življenja in spoznanja, ki dokazano lahko v zelo hitro pozdravijo katerekoli bolezen, poškodbo ali podobno stanje človeka ali živali. Dejansko verjamemo in to ne samo preko teorije, temveč preko lastnih izkušenj, da ni nič na svetu, kar ne bi bilo ozdravljivo ali popravljivo ne glede na to, kar nam govori uradna znanost, ali naša stara prepričanja. Stanje, pa naj je še tako kompleksno in resno se lahko spremeni in „popravi“ v nedoločenem času.
Obstaja na več deset tisoče primerov ljudi, ki bi že »morali« biti pokojni zaradi težkih bolezenskih stanj, pa vendar so si jih pozdravili brez uradne medicine in še naprej živijo svoje življenje. Uradna medicina se z njimi ne ukvarja, le skomigne z rameni in pogleda stran, pa vendar je teh primerov vedno več.
URADNA MEDICINA
Zdravljenje bolezni s pomočjo antibiotikov, kemijskih tablet, sevanji in podobnimi metodami dejansko ne zdravijo bolezni – zdravijo samo simptome. Kar se zgodi s temi metodami je to, da se bolezen (gledano iz energetskega nivoja, ki vključuje čustva, občutke, vzorce, programe in še marsikaj drugega) samo se bolj potlači v telo in podzavest.
Uradni načini zdravljenja lahko navidezno uničijo slabe celice v nas (bolezen), vendar hkrati tudi vse kar je dobro v nas.
Ob delu z ljudmi, ki so prebolevali ali pa so ravno preboleli bolezni s pomočjo močnejših zdravil ali sevanj je ta trditev povsem jasna. Ljudem, ki so uživali močna zdravila ali imeli sevanja se jasno kaže, da je njihovo celoto bitje otopelo, »suho«, odrezano od organskosti in naravnosti, »sterilno« in kot da bi bilo odrezano od topline življenja. Če v človeku ni življenja ni niti zdravja. Če v človeku ne spodbujamo življenja organskosti in naravnosti – kar je bistvo biti človek; čustva, naša človeška esenca, naš človeški ustroj se prebudi ob naravnosti in organskosti in ne obratno – potem v njemu uničujemo življenje.
Življenje pa je vedno neločljiva povezanost vsega kar obstaja; je zavest, je energija, je ljubezen in je Narava.
Kadarkoli seciramo, ločujemo, ekstrahiramo, kemijsko preoblikujemo s tem izgubimo naravno esenco Narave, življenja in človeka.
Medicinska zdravila v večini primerov ne pomagajo telesu in energiji, da bi se še bolj sprostila, temveč je ravno obratno. Zdravila imajo obraten učinek; proces resničnega zdravljenja zavirajo in ga ustavljajo in bolezen še bolj potlačijo v telo. Naučiti se moramo najti načine za sproščanje ujetih, potlačenih, zanikanih in nezavednih energij, ki vsebujejo čustva, občutke, vzorce, programe in prepričanja.
Spodaj predstavljam zapiske in vsebino še iz ene izmed pomembnih knjig za ozaveščanje zdravja in zdraviteljstva. Zanimiva mi je zato, ker je podkrepljena z mnogimi znanstvenimi raziskavami, ker poskuša združiti mnoge različne pristope in ker poda kar nekaj praktičnih nasvetov.
Njen avtor je Dr. David Servan- Schreiber, naslov knjige pa OZDRAVIMO DEPRESIJO, TESNOBO IN STRES BREZ ZDRAVIL IN PSIHOTERAPIJE. Rad pa bi poudaril, da se avtor v knjigi nanaša na psihiatrijo v 20. stoletju, ki je bila staromodna, omejena in zato mnogokrat brez učinka. Novodobna psihoterapija pa je močno napredovala in ima lahko – če je izvajalec psihoterapije dovolj dober – veliko pozitivnih učinkov na nas in nas podpre vsaj v določenih segmenith našega bitja.To razliko izpostavljam zato, da bralec ne bi dobil dualističnega ali negativnega pogleda na psihoterapijo, saj menim, da so znanja, modrosti in vedenja psihoterapije potrebna in zelo dobrodošla. Seveda pa predstavljajo samo del človekove osebnosti in bitja in po mojem mnenju bi morali v svoje delo vključevati mnogi drugih pristopov, da bi ljudem lahko še bolj pomagali.
Dvajset je študiral in prakticiral medicino, večinoma na najpomembnejših univezah v ZDA, Kanadi, Franciji in tudi pri tibetanskih zdravnikih in indijanskih šamanih. V tem času je našel zanesljive ključe, ki so se pri njegovih pacientih in pri njemu samemu izkazale za koristne. Na njegovo presenečenje to niso bile metode, ki se jih je učil na fakulteti. Niso bile povezane niti z zdravili niti z običajno terapijo s pogovorom.
Preobrat
Do tega odkritja in z njim do novega načina zdravljenja ni prišel zlahka. Medicinsko pot je začel kot čistokrven znanstvenik. Ko je diplomiral iz medicine, je za pet let opustil to področje, da bi preučeval, kako se nevroni povezujejo v mreže, tako da nastajajo misli in čustva. Doktoriral je iz kognitivne nevro-znanosti, njegova mentorja sta bila Nerbert Simon – eden od peščice psihologov, ki so dobili Nobelovo nagrado in James McClelland, eden od utemeljiteljev moderne teorije o živčnih mrežah. Glavni izsledek njegove teze je bil objavljen v reviji Science. Po študiju „stroge znanosti“ mu ni bilo lahko se vrniti v svet klinične prakse in dokončati specializacijo iz psihiatrije. Delo z bolniki se mu je zdelo „premehko“, preveč neopredeljeno, skoraj prelahko. Klinično delo je imelo zelo malo skupnega z enopomenskimi podatki in matematično natančnostjo, na katere se je navadil. Kmalu zatem je dobil dovolj sredstev, da je lahko odprl svoj lasten laboratorij.
Potem pa mu je prav hitro nekaj dogodkov povsem spremenilo pogled na medicino in tudi njegovo poklicno pot.
Prvi dogodek je bilo potovanje v Indijo s skupino Zdravniki brez meja. V dalajlamovem sedežu v Dharamsali je delal s tibetanskimi begunci. Tam je spoznal tradicionalno tibetansko medicinsko prakso. Opazoval je zdravnike, ki so diagnosticirali bolezni in „neravnovesja“ z dolgotrajnim tipanjem srčnega utripa na obeh zapestjih in s pregledovanjem jezika in urina. Zdravili so samo z akupunkturo, tradicionalnimi zelišči in navodili za meditacijo. Očitno si bili pri ljudeh z najrazličnejšimi kroničnimi obolenji prav tako uspešni kot mi na Zahodu, le da je imelo njihovo zdravljenje znatno manj stranskih učinkov in je stalo veliko manj.
Tudi njegovi psihiatrični bolniki so trpeli predvsem zaradi kroničnih težav (depresija, tesnoba, bipolarna motnja in stres so kronična stanja). Začel se je spraševati, ali podcenjevanje tradicionalnih zdraviteljskih metod, ki so mu ga privzgojili med šolanjem, izhaja iz objektivnih dejstev ali iz nevednosti. Zahodna medicina je lahko zelo uspešna pri zdravljenju akutnih težav, kot sta pljučnica in vnetje slepiča, ali zlomov kosti, pri najbolj kroničnih stanjih, med katere spadata tudi tesnoba in depresija pa se ne more pohvaliti z bleščečimi dosežki.
Drugi izziv njegovi medicinski domišljavosti je bilo njegovo osebno doživetje.
„“Izkušnja njegove osebne prijateljice, ki je pomoč zaradi težke depresije in tesnobe poiskala pri nekem zdravilcu. Zdravil jo je s „sofrologijo“, metodo globokega sproščanja in podoživljanja starih potlačenih čustev. Po tem zdravljenju je bilo njeno počutje „boljše od normalnega“. Ne samo, da ni bila več depresivna, osvobodila se je tudi bremena žalosti zaradi smrti očeta, ki ji je umrl pri 6 letih in ga je neizjokanega nosila v sebi trideset let.
Prijateljica je pridobila energijo, lahkotnost in smisel življenja, katerih pred zdravljenjem ni poznala. Zaradi nje je bil vesel,hkrati pa osupel in razočaran nad seboj. V vseh letih proučevanja uma in možganov, med vsem izobraževanjem iz znanstvene psihologije in pozneje psihiatrije nikoli ni bil priča tako globokim spremembam ali se seznanil s takšnimi metodami zdravljenja. V resnici so ga dejavno odvračali od poskusov, da bi se seznanil z njimi, kot bi šlo za mazaške poskuse šarlatanov, nevredne zdravnikov, ki si ne zaslužijo niti znanstvene radovednosti. Toda prijateljica je dosegla veliko več kot sem pričakoval od metod, katerih so me učili, se pravi psihiatričnih zdravil in kovencionalne pogovorne terapije.
Sedem naravnih metod, ki jih opisuje v knjigi temelji na lastnih mehanizmih v umu in možganih, ki pomagajo k ozdravitvi depresije, tesnobe in stresa. Vse so bile raziskane in študije o njih so objavljene v prestižnih znanstvenih časopisih. Mehanizmov po katerih delujejo še vedno ne razumemo dobro, zato so ostale na obrobju glavnih tokov medicine in psihiatrije.
Stanje je žalostno
Čeprav je stresa, tesnobe in depresije vedno več, tisti ljudje, ki trpijo zaradi teh težav, dvomijo o dveh tradicionalnih stebrih čustvenega zdravljenja – o pogovorni terapiji in zdravilih. Harvardska raziskava je že leta 1997 pokazala, da ima večina Američanov raje „alternativne in komplementarne“ metode zdravljenja.
Psihoanaliza izgublja veljavo.
Danes je najpogostejša oblika psihoterapije kognitivno-vedenjska terapija (knjiga je bila izdana leta 2003 in morda se je
od takrat stanje v psihoterapiji izboljšalo in vedenje razširilo). Veliko je dokazov, da ta terapija pomaga ljudem s tem ko nadzorujejo svoje misli in prepričanja. Vendar pa veliko ljudi ne zadovolji…
Poleg psihoterapije poznamo „biološko psihiatrijo“. To je moderna oblika psihiatrije, ki zdravi predvsem s psihotropnimi zdravili, kot so Prozac, Zoloft, Paxil, Xanax, Litij, Zyprexa in tako dalje. Ta zdravila skoraj v celoti prevladujejo v vsakdanji medicinski praksi. Toda blagodejno delovanje psihiatričnih zdravil se pogosto preneha, ko jih ne jemljemo več in mnogim ljudem se obolenje vrne.
Drugačen pristop
V bolnišnici Shadyside pri univerzi Pittsburg so pet let raziskovali, kako obvladati depresijo, tesnobo in stres z naravnimi metodami, ki temeljijo predvsem na naravnih zdravilnih mehanizmih v telesu, in ne na pogovoru ali zdravilih.
Njihovo delo so usmerjala naslednja glavna izhodišča:
– V notranjosti naših možganov so čustveni možgani, pravi „možgani znotraj možganov“. Zgrajeni so drugače, njihove celice so drugače organizirane in celo njihove biokemične lastnosti so drugačne od ne korteksa, najbolj „razvitega“ dela možganov ter središča za jezik in mišljenje. Čustveni možgani delujejo do določene mere neodvisno od „naprednejšega“ dela možganov. Jezik in mišljenje imata v bistvu le omejen dostop do čustvenih možganov.
– Čustveni možgani uravnavajo vse od česar je odvisno naše psihično zdravje in večino tistega, kar uravnava fiziologijo telesa; delovanje srca, krvni tlak, hormone, prebavni sistem in celo imunski sistem.
– Čustvene motnje so posledica neravnovesij v čustvenih možganih. Pri mnogih ljudeh izvirajo iz bolečih dogodkov v preteklosti, ki nimajo nikakršne povezave s sedanjostjo, vendar še vedno pogojujejo njihovo vedenje.
– Glavna naloga zdravljenja je „reprogramiranje“ čustvenih možganov, da se prilagodijo sedanjosti, namesto da se nenehno odzivajo na pretekla doživetja. Zato je na splošno učinkoviteje uporabiti metode, ki delujejo preko telesa in neposredno vplivajo na čustvene možgane,kot pa na pristope, ki v celoti temeljijo na jeziku in razumu, za katere čustveni možgani niso tako dojemljivi.
– V čustvenih možganih so naravni mehanizmi za samozdravljenje – ozdravitveni nagon. Primerjamo ga lahko z drugimi mehanizmi samozdravljenja telesa, kot na primer celjenje ran, ali odstranitev okužbe.
Ozdravitveni nagon uporabi vse prirojene zmožnosti čustvenih možganov za iskanje ravnovesja in dobrega počutja. Z ozdravitvenim nagonom se povezujejo naravne metode zdravljenja, ki delujejo preko telesa.
Te naravne metode zdravljenja, ki so opisane tukaj, neposredno vplivajo na čustvene možgane in pri tem skoraj povsem obidejo jezik. Ne glede na to, od kod izvirajo čustva, se vse začne pri njih. Zato si bomo najprej ogledali kako delujejo čustveni možgani in kako je njihova ozdravitev odvisna od telesa.
Neskladnje v nevrobiologiji: težavno partnerstvo dveh delov možganov Primer Petra iz Kanade. Imel je prisluhe; glasove v glavi, ki so mu govorili stvari. Bil je odločen v šoli, zelo inteligenten. Zaradi glasov je postal nasilen in enkrat napadel svojo mamo zato so ga peljali v bolnico in mu dali zdravila. Po več tedenskem zdravljenju so glasovi izginili, pa je on postal kot „rastlina“, postal je povsem indiferenten, kot “zombi”. Glasov ni več imel, je pa postal popolnoma apatičen in Tu je težava: kjer ni čustev, ni življenja!!
V knjigi je predstavljenih mnogo raziskav iz znanih univerz. Tukaj predstavim samo nekatere izmed njih:
Raziskovalci iz Yala so za merjenje čustvene inteligence opredelili „čustveni količnik“. Utemeljili so ga na štirih osnovnih spretnostih: 1. Sposobnost razpoznati čustveno stanje pri sebi in drugih. 2. Sposobnost dojeti naravni tok čustev (….) 3. Sposobnost razmišljanja o lastnih čustvih in čustvih drugih 4. Sposobnost uravnavanja čustev pri sebi in drugih
Po Golemanovi tezi je visoka stopnja čustvene inteligentnosti boljši kazalnik uspevanja v življenju kakor inteligenčni količnik.
Veliko raziskav na univerzah je ugotovilo, da inteligenčni količnik ni povezan z uspešnostjo ljudi v življenju, temveč je to odvisno od čustvene inteligence. Študentje z najvišjimi ocenami na univerzi pozneje niso imeli najsrečnejšega družinskega življenja in niti največ prijateljev.
Uspešnosti otrok v odraslosti ni najzanesljiveje napovedoval njihov inteligenčni količnik, temveč njihova sposobnost, da so se v težkem otroštvu znali spoprijemati s svojimi čustvi, da so premagovali frustracije in sodelovali z drugimi.
Limbični možgani uravnavajo čustvovanje in telesno fiziologijo
Limbični možgani so najglobje plasti človeških možganov. Do neke mere so pravzaprav „možgani znotraj možganov“.
So poveljniško mesto, ki ves čas sprejema informacije iz različnih delov telesa. Nanje odgovarja z uravnavanjem telesnega fiziološkega ravnovesja. Njegovim ukazom sledijo dihanje, srčni ritem, krvni tlak, apetit, spanje, spolni nagon, izločanje hormonov in celo imunski sistem.
Čustveni možgani so torej v skoraj tesnejšem odnosu s telesom kot kognitivni možgani, zato je na čustva pogosto lažje vplivati preko telesa kot preko jezika. Naši čustveni odnosi – predvsem odnosi z ljudmi iz naše skupnosti – imajo zelo pomembno telesno komponento, torej neposredno vplivajo na naše fizično bitje. Ta telesna vrata v čustvene možgane so neposrednejša in tudi učinkovitejša kot misel in jezik.
Možganska skorja uravnava spoznave, jezik in mišljenje
Prefrontalna skorja je del neokorteksa, ki je odgovoren za pozornost, koncentracijo, omejevanje vzgibov in nagonov, ustvarjanje družbenih odnosov in moralo vedenje.
Kadar se dvoje možganov med seboj ne ujema
Če obe možganski polovici tekmujeta med seboj nismo srečni. Kadar pa sodelujeta med seboj pa občutimo notranjo harmonijo. Čustveni možgani nas usmerjajo k izkustvom, ki si jih želimo, kognitivni nas skušajo čim inteligentnejše pripeljati do tja. Posledica tega je harmonija, ki v nas poraja občutek: „V svojem življenju sem prav tam, kjer želim biti“. Ta občutek je podlaga vseh trajnih doživetij dobrega počutja.
Čustveni kratki stiki Na univerzi Yale so odkrili, da čustveni možgani lahko „izklopijo“ prefrontalni korteks. Kadar smo v stresu, prefrontalni korteks ohromi in izgubi sposobnost nadzora nad našim vedenjem. Nenadoma ga prevzamejo refleksi in nagonski odzivi.
V medicinski praksi sta dva pogosta primera čustvenega kratkega stika. Prvi je t.i. Posttravmatska stresna motnja. Po hudi travmi delujejo čustveni možgani kot zvest in vesten stražar, ki so ga zalotili pri dremežu. PTSM sproži alarm vse prepogosto, kot da čustveni možgani niso prepričani, ali je res vse varno. Drugi primer je nekaj kar psihiatri imenujejo tudi panični napadi. Limbični možgani v hipu prevzamejo nadzor nad vsemi telesnimi funkcijami.
Zaviralno delovanje mišljenja
Po drugi strani pa kognitivni možgani nadzirajo zavestno pozornost in so zmožni umirjati naše čustvene odzive preden bi ti prestopili mejo. Študija je pokazala, da lahko zavestno delujemo na čustva in jih nadzorujemo. Miselni nadzor pa je lahko dvorezen meč. Če je premočan lahko izgubi stik s klici na pomoč, ki prihajajo iz čustvenih možganov. Pretiran nadzor nad čustvi lahko oblikuje osebni temperament, ki ni dovolj „občutljiv“. Tako lahko na primer poiščemo kopico tehtnih razlogov, zakaj se oklepamo zakona ali poklica, ki žali naše najgloblje vrednote in nas onesrečuje.
Če ne poslušamo svoje stiske še ne pomeni, da bo prešla.
Ker se čustveni možgani sporazumevajo predvsem z našim telesom, se ta brezizhodni položaj lahko kaže s telesnimi težavami, njihovi simptomi pa so klasične stresne motnje: nerazložljiva utrujenost, visok krvni tlak, kronični prehladi in druge okužbe, bolezen srca, prebavne motnje in težave s kožo. Raziskovalci iz univerze Berkeley so nedavno celo ugotovili, da ZATIRANJE negativnih čustev, ki poteka v kognitivnem delu možganov, še bolj obremenjuje naše srce in ožilje kot negativna čustva sama po sebi!
INTELIGENCA SRCA Znanstveniki so odkrili, da je stres večji dejavnik tveganja za srčno obolenje kot kajenje. Kadar so čustveni možgani ohromljeni, srce trpi in nazadnje oslabi. Najpresenetljivejše odkritje pa je, da ta odnos deluje obojestransko. Pokazalo se je, da dobro delovanje srca vpliva tudi na možgane. Nekateri kardiologi in nevrologi celo govorijo o „srčno-možganskem sistemu“, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno.
Srce čustev Čustva občutimo v telesu, ne v glavi! Šele pred kratkim so odkrili, da imata prebavni sistem in srce lastno mrežo deset tisoče nevronov, ki delujejo kot „majhni možgani“ v telesu. Čeprav so njihove zmožnosti obdelave omejene, so te skupine nevronov sposobne tej zaznavi tudi prilagoditi svoje vedenje in celo spremeniti svoj odziv na podlagi svojih izkustev – kar pomeni, da nekako ustvarjajo lastni spomin. Srce ima svojo lastno mrežo delno avtonomnih nevronov in je tudi majhna hormonska tovarna. Izdeluje lastne zaloge adrenalina….
Navsezadnje lahko srce vpliva na celotni organizem z vibracijo svojega elektromagnetnega polja, ki ga je mogoče zaznati tudi nekaj deset centimetrov stran od telesa, njegovega pomena pa še ne poznamo dovolj. Srce zaznava in čuti! Ko se – dobesedno – naučimo uravnavati svoje srce, se naučimo uravnavati tudi čustvene možgane in obratno. Najmočnejša veza med srcem in čustvenimi možgani je razvejana dvosmerna komunikacijska mreža, ki jo poznamo kot „avtonomni periferni živčni sistem“ in mimo našega zavestnega nadzora ureja delovanje organov.
Kaos in koherenca
Znanstveniki na univerzi so prostovoljcem merili „srčno-možganski sistem“ preko računalnika.
1 – Najprej so morali udeleženci računati števila – takrat je bila krivulja zelo nazobčana in „groba“. Povprečno število srčnih utripov se je povečalo. Vzrok za to naj bi bilo vznemirjenje. Vendar osebe niso čutile ničesar.
2 – Nato so se morali osredotočiti na srce in si priklicati v spomin nekaj lepega ali prijetnega. Takrat se je krivulja hitro spremenila. Ostro zašiljene gore in usekane soteske so se spremenile v vrsto nežnih valčkov, nato pa močnejših valov, ki so bili enakomerni, gladki in lepo oblikovani. Plimoval je kot v umirjenem ritmu valov, ki pljuskajo na pečino.
Iz okenca na dnu zaslona je bilo razvidno, da se je fiziologija oseb spremenila iz 100% „kaosa“ v 80% koherenco. Ta rezultat so dosegli zgolj s tem, da so bili pozorni na svoje srce in si priklicali prijeten spomin. Ko spremenljivosti srčnega ritma ni več in se srce ne odziva več na naša čustva, predvsem pa, ko se ne more več ustrezno „upočasniti“ je smrt blizu.
Različne raziskave so pokazale, da negativna čustva, kot so jeza, tesnoba, žalost in skrbi najbolj zmanjšajo spremenljivost srčnega ritma in v našo fiziologijo vnesejo kaos. Nasprotno pa pozitivna čustva, kot so radost, hvaležnost in zlasti ljubezen pripomorejo k največji koherenci. Kaotična obdobja vsem nam povzročajo veliko izgube življenjske energije!
Obvladovanje stresa
Koherenca ni stanje sprostitve v običajnem smislu; ne zahteva, da se odmaknemo od sveta, niti da mora biti naša okolica umirjena ali celo pasivna. Prav nasprotno: v stanju koherence imamo boljši stik z zunanjim svetom. Lahko celo rečemo, da se v stanju koherence lahko odprto soočimo z zunanjimi okoliščinami, soočenje pa je harmonično in ne sovražno.
Raziskava v Seattlu z pet letnimi otroki, katerih starši so se kasneje ločili. Otroci, ki so imeli pred ločitvijo staršev dobro koherenco so samo ločitev sprejeli veliko bolje, kot otroci, ki so jo imeli slabšo.
Obvladovanje stresa s srcem
Pojem srčne koherence in dejstvo, da jo lahko zlahka nadzorujemo, je v popolnem nasprotju s tradicionalnimi spoznanji o obvladovanju stresa. Vemo, da kronični stres povzroča depresijo in tesnobo. Škodljivo pa vpliva tudi na fizično telo.
Težav se je treba lotiti iz drugega konca. Namesto ponavljajočih se poskusov, da bi dosegli idealne okoliščine (spreminjanje okolice) se moramo lotiti nadzora nad tistim, kar je znotraj nas – nad našimi telesnimi procesi. Ko zmanjšamo fiziološko zmedo in kar najbolj povečamo srčno koherenco se takoj začnemo počutiti bolje; izboljšamo tudi odnose z drugimi ljudmi, bolj smo zbrani, dejavnejši in imam bolj pozitiven odnos do življenja. Potem ko obvladamo svojo notranjost, tudi zunanji svet manj vpliva na nas. Zato pa mi lažje vplivamo nanj.
Srčno koherenco je prvi opisal fizik Dan Winter leta 1992, sedaj pa to raziskuje inštitut HeartMath v Kaliforniji. To delo raziskujejo tudi v Evropi, npr. v Londonu; prof. Alan Watkins.
Vadba srčne koherence povezuje stare modrosti in tradicionalne tehnike, ki jih uporabljajo pri jogi, meditaciji, vadbi pozornosti in sproščanju. Koherenca med srcem in čustvenimi možgani stabilizira avtonomni živčni sistem, tako simpatičnega kot parasimpatičnega. Ko se navadimo na to notranje stanje, se začnemo tako rekoč neposredno sporazumevati s srcem.
Ko vzpostavimo koherenco si moramo le postaviti vprašanje in pozorno prisluhniti odzivu srca. Če bo odziv sprožil nov val notranje topline in dobrega počutja, potem si srce želi, da bi ohranilo stik. Če pa se srce nekoliko umakne vase – ko se koherenca zmanjša – se želi stiku izogniti in bi svojo energijo raje usmerilo drugam. A to še ne pomeni, da bomo ravno sedaj dobili pravi odgovor. V tem pristnem notranjem dialogu vidim srce kot poseben most do našega „prvinskega jaza“, ki deluje v imenu čustvenih možganov in se nenadoma odpre neposredni obliki komunikacije. In nadvse pomembno je ugotoviti, ali naši čustveni možgani kažejo v drugo smer od tiste, ki smo jo izbrali razumsko.
Koristni učinki koherence Rezultati zdravljenja s srčno koherenco so bili veliko bolj uspešni, kot z uradnimi zdravili.
Veliko ljudi so na teh inštitutih izurili glede pomoči ljudem pri srčni koherenci – usposobili so se za nevtraliziranje stresa na treh ravneh – telesni, čustveni in socialni. Ljudje, ki so en mesec vadili srčno koherenco so imeli neverjetne spremembe; znižanje krvnega tlaka, hormonsko ravnovesje se je izboljšalo, podvojil se jim je odstotek t.i. „hormona mladosti“; zmanjšal se je stresni hormon. Takšne spremembe (hormonske) odražajo temeljito obnovitev fiziološkega ravnovesja, ki je še presenetlivejša, ker jo dosežemo brez zdravil ali sintetičnih hormonov.
Vadba srčne koherence koristi tudi imunskemu sistemu.
Raziskave so pokazale, da posameznikova raven stresa neposredno vpliva na verjetnost, da se bo prehladil. Večji ko je stres, verjetneje bo klinično zbolel. Vsakič, ko doživimo neprijeten prepir v službi, z zakoncem ali celo na ulici, naša obrambna moč proti okužbam ošibi za šest ur! Razen če nam uspe ohranjati koherenco.
Veliko je primerov, ko so testirali vodilne ljudi največjih podjetij; direktorje in delavce. V neki bolnici so za srčno koherenco usposobili medicinske sestre. Tudi srednješolce so to naučili in rezultati so bili takoj vidni.
Življenje v koherenci
Pediatrinja Francoise Dolto iz Francije v 70 letih. Ona je otroke, ki se imeli resne težave povedati kaj jih teži in jih ni bilo mogoče potolažiti vprašala direktno vprašala „kaj čuti tvoje srce?“ Vedela je, da ji ta stavek odpira vrata naravnost k otrokovim čustvom in se ji ni bilo potrebno ukvarjati z miselnimi konstrukti….
Za tiste med nami, ki nas je življenje ranilo in katerih rane še niso zaceljene, pa je pogled vase boleč in tesnoben. V takem stanju koherence ne moremo vzpostaviti. Navadno je bolečina posledica travme, v kateri so nas čustva tako preplavila, da naši čustveni možgani, z njimi pa tudi srce ne delujejo več tako kot prej. Naš srčno-možganski sistem ni več kompas, ampak zastava, ki nemočno drhti v vetru. V takih primerih uporabimo drugačen način vzpostavitve ravnovesja. Ena od teh metod izvira iz mehanizma sanj: EMDR, desentizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem.
Travmatične izkušnje dejansko zaznamujejo možgane.
Raziskave na Univerzi Harvard so pokazale, da ljudje ob travmah izklopijo levi prednji del možganov, ki je odgovoren za jezikovno izražanje, vklopi pa se osrednji del možganov, središče za strah v čustvenih možganih.
Psihiatri vedo, da je te zapise v možganih težko izbrisati. Ljudje pogosto doživljajo simptome še desetletja po izvirni travmi (vietnamski veterani, preživeli holokavst, ženske pod nasiljem, itd.).
Trajna sled bolečine
Vsak od nas je že doživel manjše ali večje travme v svojem življenju. Vsak od nas je o dogodku veliko premišljeval, dobil veliko nasvetov od različnih ljudi, prebirali članke o podobnih položajih in kako se odzvati nanje, morda celo brali knjige za samopomoč. Iz vseh virov smo se naučili in verjetno zelo dobro, kaj naj si mislimo o tem položaju in vemo tudi, kako naj bi se v zvezi s njim počutili. Vendar pa pogosto čustva ostanejo nekje zadaj, zasidrana v preteklosti, čeprav se je naše kognitivno-racionalno vedenje spremenilo. Človek, ki je doživel prometno nesrečo, ima na primer na avtocesti še leta in leta občutke nelagodja in napetosti, čeprav ve, da nesreče ni zakrivil on in vozi po isti cesti brez nezgode. Ženska, ki je doživela spolni napad, še vedno otrpne, kadar skuša biti telesno intimna z ljubljenim moškim, čeprav ji je všeč in si želi odnos. Kot da se nevronske mreže k kognitivnih možganih, ki predstavljajo vsa ustrezna spoznanja, ne bi povezale z nevronsko mrežo v čustvenih možganih, kjer so se vedno zapisi bolečega čustvovanja
Premiki oči v sanjah
Psihiatri poznajo „prekinitev stika“ pri PTSM. Vedo, da je ravno zaradi nepovezanosti med ustreznimi mislimi in otežujočimi čustvi, ki so ostala od travme, to stanje najtežje zdraviti. Uvideli so, da samo pripovedovanje o travmi večinoma ne prinese potrebne povezave med starim čustvenim spominom in ustreznejšim pogledom na dogodek v sedanjosti. Zavedajo se, da se ljudje zaradi spominjanja travme pravzaprav velikokrat počutijo slabše, ne pa bolje.
Psihiatri tudi vedo, da imajo zdravila le omejen učinek. Dejansko so sami priznali, da pri PTSM nimajo ustreznega načina zdravljenja, da so možni le dobrodejni posegi.
Študija, ki je raziskovala 80 oseb je ugotovila, da je 80 odstotkov oseb, ki so se zdravili z EMDR opomoglo v treh 90-minutnih srečanjih. Ne poznamo nobenega psihiatričnega zdravljenja, niti tistega z najmočnejšimi zdravili, ki bi imelo takšne rezultate po treh tednih.
Mehanizmi samozdravljenja v možganih
EMDR izhaja iz podmene o „sistemu za adaptivno predelavo informacij“ vgrajenem v naš živčni sistem, da bi nam pomagal notranje rasti. Koncept je preprost: vsi vse življenje doživljamo travme z „malo začetnico“ zaradi katerih večinoma ne razvijemo PTSM. V nekaterih primerih pa prilagoditvena sposobnost našega sistema ni dovolj velika. Travma je lahko premočna, kot na primer posilstvo, mučenje, izguba otroka.
Druga kritična okoliščina je, da nas travma – tudi če ni tako huda – doleti, ko smo še posebej ranljivi. Morda se zgodi v otroštvu, ko smo telesno nemočni, da bi se branili in ko naš živčni sistem še ni razvit. Tudi v odraslosti smo lahko telesno ali čustveno ranljivejši kot navadno; razlogov za to je veliko.
Telo si zapomni čustva
Znanstvenik Kolk predpostavlja, da je spomin na travmo informacija o dogodku, ki je ostala zamrznjena v živčnem sistemu v skoraj izvorni obliki. Podobe, misli, zvoki, vonji, čustva, telesni občutki in prepričanje o sebi, ki so se razvili v trenutkih travme (npr. „Nemočna sem“), se shranijo v živčno mrežo, ki začne živeti lastno življenje. Zasidrana je v čustvenih možganih, nepovezana z našimi razumskimi spoznanji o svetu in postane sveženj nepredelanih in ovirajočih informacij, ki jih lahko znova prikliče še tako oddaljen spomin na izvorno travmo. Katerakoli podoba, zvok, vonj, čustvo, misel ali celo telesni občutek, podoben tistemu, kar se je zgodilo med travmo, lahko obudi celotno doživetje disfunkcionalno shranjenega spomina. Postopek EMDR deluje tako, da obudi spomin na travmo v vseh njenih različnih sestavinah – na vidni, čustveni, spoznavni, predvsem pa na fizični ravni (odmev prizora na telesu). Nato terapevt naroči osebi naj zgolj s pogledom sledi njegovi roki, ki se hitro premika pred njenimi očmi in tako izzove ustrezne očesne premike. Ta proces stimulira človekov vrojeni „sistem za adaptivno predelavo informacij“, ki sam ni mogel uspešno predelati spomina.
Bistvo te zamisli je, da s povzročanjem očesnih premikov podobnih tistim v REM-fazi spanja, pomagamo naravnemu zdraviteljskemu sistemu uma, kateremu samemu dotlej ni uspevalo predelati spomina – očesni premiki pri EMDR pospešijo naravno ozdravitev duševne travme.
Tudi travme z „malo začetnico“ puščajo trajne sledi Levji delež duševnih motenj, ki jih vsak dan srečujemo v klinični praksi – depresij, tesnob, motenj hranjenja, alkoholizma in zlorabe drog – ima izvor v travmatičnih dogodkih. Ta teorija je bila pomemben prispevek, vendar ji na žalost ni sledila terapevtska metoda, ki bi žrtvam čustvene travme lahko prinesla hitro olajšanje. Ko EMDR odstrani disfunkcionalno sled čustev, simptomi psihičnih motenj po navadi povsem izginejo in lahko se izrazi nova osebnost. S to intervencijo, ki zdravi vzrok simptomov, namesto da bi simptome pomagala le blažiti, se spremeni celoten pristop k zdravljenju – toliko bolj, ker so travme z „malo začetnico“ zelo pogoste in poleg PTSM povzročajo tudi mnoge druge simptome.
Avtor kasneje v knjigi predstavi nekaj od naravnih načinov pomoči pri lajšanju in zdravljenju psiholoških, čustvenih in fizičnih bolezenskih stanj. Predstavi akupunkturo in mnoge raziskave, ki kažejo na to, da ima akupunktura neverjetne pozitivne učinke na zdravje človeka.
Znanstvena raziskava je potrdila modrosti akupunkture, vendar so bili rezultati tako neverjetni, da jih zahodni znanstveniki raje niso raziskovali. Harwardska raziskava je pokazala, da akupunkturne igle lahko blokirajo predele čustvenih možganov, ki so odgovorni za doživljanje bolečine in tesnobe. Pospešuje izločanje endorfinov, malih molekul, ki jih proizvajajo možgani in se obnašajo kot morfij ali heroin.
Akupunktura pomaga vzpostaviti ravnovesje avtonomnega živčnega sistema.
Predstavi tudi pomembnost omega 3 in omega 6 hranil za človeške možgane.
Nadaljevanje sledi v kratkem..
V večini primerov rad sam zapisujem in pišem svoje misli, ideje in spoznanja, tokrat pa bom za osnovo pisanja imel knjigo znane avtorice Caroline Myss z naslovom 5 mitov o zdravljenju.
Knjiga govori o 5 mitih, zgodbah ali prepričanjih zaradi katerih ljudje zbolijo, se težko pozdravijo. Članek ni namenjen samo tistim, ki so bolani, temveč velja za vse ljudi, ki so na poti samo raziskovanja.
Preden spoznamo teh 5 mitov je potrebno ozavestiti vzorec, ki ga je avtorica imenovala »ranologija«. Ta vzorec predstavlja bazo ostalih prepričanj in je ključen za preseganje lastnih omejitev.
Kaj je Ranologija
Ranologija določa vzorec ljudi, ki ves čas ostajajo v svojih ranah in poškodbah in jih poveličujejo in dovolijo, da so njihove rane vodilo v njihovem življenju. Primer je bila oseba, ki je ob prvem srečanju z neznanci jih povedala, da je bila žrtev incesta in da se morajo zato ljudje do nje obnašati, kot do žrtve incesta, če ne misli, da jo ljudje ne spoštujejo in sprejemajo. Ta oseba je zato vedno iskala družbo ljudi, ki so govorili isti jezik in vzorce obnašanja. To je primer »ranologije«.
Če sami sebe označimo s svojimi ranami, obremenimo in izgubimo svojo fizično in duhovno energijo ter odpremo možnost, da zbolimo. Myssova je bila takrat opozorjena, naj bo pozorna na to, kako pričakujemo, da bomo ozdravili svoja življenja s terapijami in podpornimi skupinami. Videla je, da je veliko ljudi, ki so globoko v procesu zdravljenja in imajo hkrati občutek, da so obtičali. Prizadevajo si, da bi se soočili s svojimi ranami, pogumno iščejo smisel v groznih doživetjih in travmah iz preteklosti ter izkazujejo sočutno razumevanje drugim z istimi ranami. Vendar ti ljudje ne ozdravijo. Njihovo življenje se vrti okoli njihovih ran in procesa sprejemanja teh ran. Ne delajo na tem, da bi prodrli v ozadje svojih ran. Pravzaprav so obtičali v svojih ranah.
Takrat je podvomila v prepričanje, da vsakdo ki je bolan hoče resnično ozdraveti.
Namesto da bi te ljudje razumeli razkrivanje svojih ran kot zgodnjo fazo zdravilnega procesa, jih imajo za zastave, podporne družine pa za svojo družino in narod.
Ni mišljeno, da bi ostali ranjeni!Če obtičimo v moči svoji ran, zaustavljamo svojo lastno preobrazbo. Ljudje uporabljajo ranologijo celo za ustvarjanje močnih romantičnih vezi. Vendar taka zveza temelji na ranah, strahovih in bolečini. Veliko ljudi priznava, da prihajajo na delavnice bolj zaradi druženja, kot zaradi dejanske potrebe po ozdravitvi.
Pomemben aspekt soočanja in preseganja svojih ran je samo-negovanje svoje življenjske energije. Če samo ne negujemo in poskrbimo za svojo življenjsko energijo, potem jo bomo jemali od drugih ljudi. Žrtve nikoli ne poskrbijo za samega sebe, ampak to zahtevajo od drugih ljudi, zato je negovanje in skrb za svojo življenjsko energijo.
Oklepanje negativnih dogodkov iz preteklosti je preveč drago. To je tako, kot da bi mrtve poskušali obdržati pri življenju in to zahteva veliko količino energije. Ko nočemo opustiti bolečine v svojem sistemu, postanemo depresivni. Strupena energije depresije podžiga negativno držo do drugih in še bolj črpa naše vire. Hitro začnemo prenašati vzroke za naš neuspeh na druge in jih kriviti za svoje žalostno stanje. Ta neodgovorna reakcija na težave postane običajna in rutinska. Oklepamo se negativnih dogodkov in odnosov iz svoje preteklosti kot tudi sedanjih, saj nam dajejo dovoljenje, da sebe vidimo kot žrtve in vse druge kot vir naše bede.
Edina pot, da se otresemo vzorca, v katerega smo se zapletli, je, da opustimo težo preteklosti – da se rešimo dolga, ki si ga ne moremo več privoščiti. Odpuščanje je ena od najzanesljivejših poti iz dolgov. Preprosto samo pomeni odpustitev negativnih čustev, ki jih imamo o dogodku ali o osebi. To je očitno težak in kompleksen psihološki proces.
Božanska energija ne bo tekla k vam, če niste pripravljeni odpuščati in iti z življenjem naprej.
Nekateri dogodki, ki jih moramo sprostiti niso negativni, temveč dobri. Mogoče ne moremo sprejeti dejstva, da nismo več stari dvajset, trideset let; da nismo več tako mladi, da nismo več tako dobri, kot smo bili. To nesprejetje je še en način izgube energije. Ena oseba je umrla, ker ni mogla posloviti od svojih študentskih let.
Če ne spustimo dogodkov iz preteklosti, najsi gre za dobre ali slabe, pomeni, da mečemo stran del svojega energijskega dnevnega proračuna. Če izgubljamo energijo in ničesar ne ukrenemo, bomo neizogibno razvili neko šibkost v svojem telesu.
Velikokrat je videla, da ljudje izkoristijo dejansko rano iz svojega težkega otroštva in jo spreobrnejo v pravico, da so manipulativni, zagrenjeni ali jezni. („Ta rana vam je dala raven avtoritete, ki je pred tem niste imeli“).
Ko je sledila dušam nekaterih rakavih bolnikov je pogosto videla, da je tem ljudem zgodaj v življenju nekdo, ki jim je bil pomemben (starš ali učitelj) rekel nekaj takega kot: „Nikoli ne boš dovolj dober“ ali „Nikoli ne boš ničesar dosegel“. Mogoče je trajalo le tri sekunde, vendar so te tri sekunde obvladovale celo življenje. Če človeka popolnoma obvladuje pripomba, ki traja tri sekunde, ali lahko potem resnično verjamemo, da ustvarjamo svoje življenje? Mislim, da ne.
PRVI MIT: Moje življenje določa moja rana
Skoraj nemogoče je, da na nas ne bi vplivala zgodovina naših čustvenih in psiholoških ran. Rane dobesedno in simbolno prežemajo našo kri in telo. Ne glede na število ran moramo preusmeriti svojo življenjsko energijo nazaj v svoje življenje.
Mnogi ljudje pa verjamejo, da je njihovo življenje le skupek ran, za katere čutijo, da ne morejo veliko storiti, da bi jih pozdravili. Na pomoč po navadi odgovorijo: „Ti tega ne razumeš. Od takrat sem popolnoma drug človek. Kako naj se sedaj spremenim?“.
Svojo preteklo izkušnjo projicirajo na vse, kar se jim je takrat zgodilo v življenju.
Čeprav je tako stanje duha žalostno, samo-omejujoče in malodušno, nekateri v tem črpajo veliko moč, saj jim dovoljuje, da vodijo življenje, v katerem od sebe ne zahtevajo veliko in ne prevzemajo odgovornosti. Dovoljuje jim, da se zanašajo na pomoč drugih in da izrabijo njihov občutek krivde ter si s tem zagotovijo dotok pomoči. Z obžalovanjem ali grenkobo govorijo o ustvarjalnih ciljih, ki jih zaradi preteklih psihičnih ali fizičnih zlorab ne morejo doseči niti danes niti v prihodnosti. Poiščejo podporni sistem, v katerem so v coni družbenega udobja. Sistem, ki bo ostal sočuten do njihove ranjenosti in jih ne bo nikoli priganjal, da jo zapustijo. Ker se od ranjene osebe nič ne pričakuje, jim ne more nikoli spodleteti.
Bolj ko leta tečejo in postajajo te ljudje bolj in bolj navajeni te vrste moči in samo-zaščite, težje se spremenijo.Starejši ko postajamo, težje zapustimo svojo bolečino. A dejstvo je, da lahko poudarjanje te rane, še bolj škodi, kot škodi sama rana. Zadrževanje pri rani je vrsta samo-poškodovanja, kaznovanja sebe, pri kateri je naša zavest vedno osredotočena na šibkost in nikoli na ozdravitev. Psiha, ki verjame v lastno čustveno in psihološko ranljivost, lahko ustvari le telo, ki ravno to odraža. Če vas je strah moči in neodvisnosti, boste težko ostali zdravi in neodvisni.
Vprašanja za samo-izpraševanje:
Ali primerjate svoje rane z drugimi? Če to počnete, se vprašajte zakaj?
Ali se opravičujete, ker ne počnete več pozitivnih stvari v svojem življenju?
Če se počutite bolj ranjeni kot drugi, ali vam to veča občutek moči?
DRUGI MIT: Bit zdrav pomeni biti sam
Za nekatere ljudi s psihološkimi ranami bi to, da bi se pozdravili in postali neodvisni pomenilo izoliranost in ranljivost. Za mnoge je ta strah pred junaško neodvisnostjo – in kasneje pred tem, da bi bilo sami – v samem jedru njihove nezmožnosti ozdravitve. Še več, mislijo, da ko bodo ozdravljeni, ozdravljeni za vedno ter da bo z zdravjem nekako izginila tudi potreba po čustveni in psihološki podpori. Zdravljenje je, tako kot duhovnost, stalni proces, kar nam razkrivajo mnoge zgodbe iz vzhoda. Tudi po zdravljenju moramo delati na zdravljenju. Zdravljenje ni proces, ki ima zaključek. Zdravljenje ne pomeni konca potreb srca.
Čeprav ne velja, da mora vsakdo nekoga zapustiti, je to vendarle edina resnična pot, kadar je to potrebno storiti. Če morate zapustiti ljudi, imejte v mislih ciklično naravo življenja, ki jo hvalijo mistiki… Za dežjem posije sonce.
Osamljenost in prijateljstvo imata lahko vsak ob svojem času – ali celo v različnih trenutkih – svojo vlogo v vašem zdravljenju. Zdravljenje ne zahteva osamitve, ravno tako kot misticizem ne zahteva nošenja spokorniške srajce in prehranjevanja s kobilicami.
Vprašanja za samo-izpraševanje:
ali se bojite, da vas bo vaša podporna skupina zapustila ali bila manj sočutna, če boste ozdraveli?
Ali ste sami v sobi, ko si predstavljate, da ste ozdravljeni?
Ali so za vas čustvene rane sredstvo za povezovanje z drugo osebo in ali zdravljenje pomeni, da se morate od te osebe ločiti?
TRETJI MIT: čutiti bolečino pomeni, da te bolečina uničuje
Velikokrat bolečina pomeni prisotnost čustvene ali telesne bolezni in normalno je, če verjamemo, da je vsaka bolečina negativna. Vendar je bolečina tudi učitelj, glasnik, ki nas usmerja, da smo pozorni na svoje telo ali da se premaknemo od situacije ali obnašanja, v katerem smo šibki, v tisto, v kateri ohranjamo integriteto in moč.
Naša, z zdravili zasičena družba, meni, da je treba večino fizičnih in psiholoških stanj odpraviti z zdravili. Televizijske reklame podpirajo uporabo zdravil proti bolečinam za vsemogoče od glavobola do hrbta naprej. Nedvomno je z kronično bolečino težko živeti. Vendar je lahko čustvena in psihološka bolečina tudi znak za pozor. Bolečina je vedno učitelj, ne glede na to, ali izvira v čustvih ali telesu. Usmerja našo pozornost na fizično ali čustveno področje, ki naravnost prosi za pomoč. Če bolečino utišamo prehitro ali premočno, nas to lahko zavede, da mislimo, da se zdravimo, ko se v resnici ne. Namesto da takoj in za vsako stvar vzamemo zdravilo proti bolečinam, bi morali raziskati, zakaj nas nekaj boli oziroma zakaj se pojavlja vzorec bolečine. Najslabše se mi zdijo reklame za zdravila za želodčne težave, ki naj bi jih človek jemal pred jedjo. Potem bo lahko jedel vso tisto mastno, začinjeno ali mlečno hrano, ne da bi ga motil želodec, ki bi mu skušal dopovedati, da njegovo telo ne more predelati te vrste hrane.
Čutiti bolečino je grozno, vendar je grozna tudi odvisnost od zdravil. Zdravila stvari še poslabšajo, ker ne morete čutiti, kaj se dogaja v vašem telesu in mislite, da odsotnost bolečine pomeni, da se zdravite. To ni res!!Ne bojte se vstopiti v bolečino in jo izkoristiti kot zaveznika, ki vam bo pomagal popraviti vaše telo. Mogoče je to tudi edini jezik, s katerim se lahko pridobi vaša popolna pozornost.
Naučite se alternativnih metod kontroliranja povezave med umom in telesom, kot na primer uporabo dihanja za sporazumevanje s svojim telesom in biofeedbacka (biološke povratne povezave), ki so jo razvili v ta namen.
Če ste se odločili, da boste svojo pozornost usmerili v bolečino, boste verjetno potrebovali pomoč, kajti verjetno je, da ne boste vedeli kje in kako začeti. Ena od poti je, da se začnete opazovati. Opazujte, koliko bolečih misli in naravnanosti imate v sebi vsak dan. Zapišite si jih, da jih boste videli v materialni obliki in prepoznajte, koliko fizične poškodbe vam povzročajo. Mogoče boste ugotovili, da ste v svojem bistvu pesimistični ter da vedno vse vidite negativno in zanikate pozitivno. Lahko boste celo ugotovili, da ne nosite svoje bolečine, temveč gorje drugih, ki jih želite zaščititi. Mogoče boste lahko razumeli bolečino kot duhovni izziv, ki je v vašem življenju zato, da postanete močnejši kot ste si kdaj koli mislili.
Bolečina, kot luč vodnica, ki nam vsakič znova pove, kam naj usmerimo svojo pozornost. Nekdo je imel izkušnjo s soočanjem svoje bolečin: „S tem vsakodnevnim početjem ali bolje rečeno početjem vsako uro sem začel verjeti in ne le upati, da lahko pozdravim svoje telo. Čutil sem, da je moj um vsak dan močnejši in dobesedno sem čutil, da se moje telo samo popravlja“.
Vprašanja za samo-izpraševanje
Ali o bolečini vedno mislite, da je sovražnik?
Vas je fizična bolečina kdaj kaj naučila? Če vas je, kaj je to bilo?
Ali ste pri premagovanju bolečine bolj nagnjeni k temu, da vzamete kakšno kemično zdravilo ali da uporabite meditacijo oziroma katero drugo duhovno veščino?
Ste bili kdaj zasvojeni z zdravili proti bolečinam ali tabletami za spanje?
ČETRTI MIT: Negativnost je vzrok vseh bolezni in pokvarjeni smo do svojega bistva
Naše misli močno vplivajo na zdravje našega uma in telesa, zato je za zdravje bistvenega pomena, da se poglobimo vase. Vendar negativni vzorci niso vedno vzrok bolezni. Tega, da se ne moremo pozdraviti, ne moremo vedno pripisati negativnim izkušnjam ali negativnim prepričanjem, zakopanim globoko v nezavednem umu.
Včasih je bolezen rezultat več vzrokov hkrati in zaman bi se bilo poskusiti pozdraviti le z odpravo enega preprostega vzroka. Življenje pač ni tako preprosto.
Na primer: nekatere bolezni se razvijejo zaradi naraščajoče zastrupljenosti našega okolja, kot tudi zaradi izpostavljenosti bacilom, bakterijam in virusom. Druge bolezni so rezultat izpostavljanja okuženi vodi ali parazitom. Nekatere, pa so, kot smo že omenili, lahko rezultat duhovnega vodstva. Za zdravljenje bolezni bi bilo bolje, če bi poleg negativnih vzorcev v preteklosti iskali tudi pozitivne. Med iskanjem vsega, kar pripomore k naši šibkosti, se moramo osredotočiti na močne in vzdržljive dele svoje osebnosti. Kadar se ljudje osredotočijo le ne svoje negativne vzorce , lahko to zasenči vse, kar je dobro v njih in njihovih življenjih.
Močna in osredotočena volja, ki je bistvena za popravilo fizičnega tkiva, je redka vrlina. Moč volje raje uporabljamo za to, da nadziramo druge, kot da bi se naučili nadzirati sami sebe. Odkrivanje pozitivnega je ravno tako učinkovit zdravilni proces očiščenja negativnih delov svoje preteklosti.
Vprašanja za samo-izpraševanje:
Ali vedno iščete, kaj ste storili, da ste si zaslužili svojo bolezen?
Ali verjamete, da ne boste ozdraveli, dokler ne odkrijete, kaj ste storili narobe?
Ali se ujamete, da se zadržujete na preteklih negativnih izkušnjah, in hkrati verjamete, da boste s tem spodbudili svoje zdravljenje?
PET MIT: Resnična sprememba je nemogoča
Ta zadnji mit je še posebej izčrpavajoč, saj zaseda velik del naše psihe, ne glede na to ali smo fizično bolni ali ne. Razlog zakaj verjamemo, da se je nemogoče spremeniti je preprost; nihče nima rad sprememb in nihče se ne spreminja rad. Všeč nam je, če vse ostane znano – četudi v težkih okoliščinah.
Verjamemo, da je „hudič“, ki ga poznamo, boljši od tistega, ki ga „ne poznamo“ in to stališče o procesu sprememb je večinsko.
Čeprav so spremembe stalne in neizogibne, svojo pozornost – in sicer velik del pozornosti – raje usmerimo v preprečevanje sprememb v svojem življenju. In vendar je resnica ta, da sta sprememba in zdravljenje ena in ista stvar. Sestavljena sta iz iste energije in ne moremo iskati ozdravitve, ne da bi sprva preverili, katere vzorce obnašanja in razpoloženj moramo v življenju spremeniti. Ko enkrat določimo te značilnosti, moramo v zvezi z njimi nekaj ukreniti. To pomeni aktivnost in aktivnost prinaša spremembe.
Mnogo ljudi se prepričuje, da je prenehanje odvisnosti ali začetek redne vadbe zadostna sprememba za ozdravitev. Seveda te spremembe pomagajo pri zdravljenju, vendar imajo, odkrito rečeno, malo vpliva na resnične teme, ki lahko zavirajo zdravljenje. Zdravljenje zahteva tako notranje, kot zunanje spremembe. Zahteva, da se vprašamo naslednje: „Ali me moje življenje izpolnjuje? Ali sem namenil dovolj pozornosti svojim potrebam, ali iščem le, kako bi zadovoljil druge?“
A vprašanja ne samo, da usmerijo pozornost na nas, temveč nas primorajo, da spremenimo usmeritev svojega življenja in celo spremenimo lastno naravo. Na tej stopnji se prepiramo sami s seboj in si kar naprej dopovedujemo, da je lastno naravo nemogoče spremeniti. Misli, ki se nam lahko porajajo so lahko na primer: „tako je vedno bilo“, govorimo, „zato, ker sem to jaz“…
Prav tako ne verjamemo, da se lahko spremenijo drugi. Četudi upamo, da bo nekdo spremenil svoje negativne lastnosti, običajno dvomimo, da je tako preobrazbo dejansko možno doseči.
Če se hočemo spremeniti v globini svoje narave, moramo razumeti značilnosti v sebi, ki smo se jih najraje izogibali. Ker določenih delov sebe nočemo spoznati ali ker nismo nikoli posvetili pozornosti svoji senčni strani, se jih pogosto niti ne zavedamo. Ne glede na razlog jih moramo enkrat za vselej spoznati. To ni lahko naloga. Ne radi se potopimo v svojo temno stran in neradi raziskujemo svoje strahove in negativnosti.
Dober stavek pred zdravilno in/ali terapevtsko meditacijo: „Vstopim, da popravim in zdrav/a izstopim“. To si je neka ženska ponavljala preden je stopila v meditacijo.
„Ker sem vedela, da je to nekaj kar moram storiti, sem si mislila, da je veliko bolje, da sodelujem, kot da se upiram.“
Zelo redko na spreminjanje gledamo, kot na avanturo, vendar, zakaj ne bi? Bolezen tako tesno povezujemo s strahovi in negativnimi vzorci, da se lahko ozdravitve bojimo tako, kot bolezni same. Vedenje, kako globoko in koliko moramo spremeniti, je tako zastrašujoče kot je resnično.
Nek moški se je odločil, da bo začel z resno osebno in duhovno preobrazbo in del njegove odločitve je bila ta, da je obiskal večino bivših prijateljic in bivših partnerk. Vsako posebej je vprašal kako vidi njega in njegov način izražanja čustev. Potem je odšel terapevtki in ji predal seznam lastnosti, ki so mu jih ženske odkrito povedale. Ko si je ta moški opomogel od šoka nad tem, kako so ga te ženske videle, sta se s terapevtko lotila dela na tem. Priznal je, da mu je bilo nerodno zaradi tega, kako so ga opisale. Če bi to še enkrat počel, bi jih prosil, da naj povedo tudi nekaj – kar koli – pozitivnega in ublažijo udarec.
Naše prepričanje, da smo pokvarjeni do svojega bistva, spremlja prepričanje, da si ne zaslužimo pomoči, človeške ali božje, niti da bi sprejeli kakršno koli pomoč, ki nam bi jo kdorkoli ponudil. Osvoboditev od teh čustvenih sider zahteva velik napor, vendar ne takega, ki bi ga zmogel le super-človek. Kot nam pokažejo nekateri ljudje, je potreba le VOLJA.
Vprašanja za samo-izpraševanje
Ali veliko več razmišljate o spremembi, kot da bi jo udejanjili?
Ali vedno razmišljate o spremembi, kot o nečem težavnem in depresivnem in ne kot o nečem pustolovskem ali vznemirljivem?
Ali ste mnenja, da bo zaradi spremembe vaše življenje ušlo izpod nadzora in da bo kaotično?
Zelo redko, če sploh kdaj je spoznala osebo, ki ne bi verjela v vsaj enega od teh petih mitov. Ker so tako razširjeni, se je zelo težko osvoboditi od njih in od vedenjskih vzorcev, ki jih spremljajo. Nikar naj vas ne bo strah obupa ali izčrpanosti, ki ju boste neizogibno spoznali na tej poti. Nihče ne more biti ves čas pozitiven in močen – niti v najboljših možnih okoliščinah.
V knjigah se lahko zdravljenje sliši kot nekaj zelo preprostega – le spremenite svoj um, postanite dejavni in se pravilno prehranjujte. Če bi le bilo tako preprosto! Pa ni! Znova in znova se morate zazreti vase, se soočiti z miti, v katere verjamete in očistiti svoje strahove in negativne vzorce. To naj bi počeli tudi ko se pozdravimo. Čeprav niste krivi za svojo bolezen, se boste morali naučiti zazreti vase, da boste lahko bolezen obvladali in našli njen smisel, da boste živeli z njo in čez njo ter jo pozdravili.
Lahko se zazremo v nebo, vendar smo na koncu še vedno v svojem telesu. Sprašujemo se o svoji vlogi na tem svetu, sprašujemo se o naravi Boga, sprašujemo se o dolžini svojega življenja. Ali so ta vprašanja tako različna od teh, ki se jih sprašujemo, ko se zazremo vase, ko iščemo svojo negativnost ali tiste dele samih sebe, ki smo jih tako zelo dolgo zanemarjali? Dejansko nimam druge možnosti, kot da se pomaknemo še bolj vase. Kot pravi pregovor, edina pot ven je, da vstopiš.
Nadaljevanje vsebine in kako si pomagati sledi v kratkem…
Zakaj predajamo moč drugim?
Redki ljudje v celoti živijo svojo resnično moč in z besedo »resnično« mislim na moč, ki ne izhaja iz kontrole, nadzora, manipulacije in nadvlade. S tem mislim na moč naše osebnosti, moč srca, duše, karakterja, življenjske energije in celotnega bitja in pojava.
Če ne živimo svoje moči, potem je naša moč nekje drugje; lahko je potlačena globoko v našem telesu, lahko jo imamo zunaj nas, velikokrat pa jo vsakodnevno predajamo nekomu drugemu
Večina od nas še vedno predaja svojo moč in energijo drugim ljudem. Razlogov za to je več, v osnovi pa gre za pomanjkanje lastne vrednosti, ljubezni do sebe, zavedanja sebe in nivojev zavesti in Življenja. Svojo moč lahko predajamo svojim staršem, svojim bratom ali sestram; svojim partnerjem, svojim otrokom, šefom ali sodelavcem, prijateljem, učiteljem, skupinam, strankam, inštitucijam (predvsem cerkev in religija), idejam, dogmam in prepričanjem.
Če bi živeli svojo moč, potem bi le to imelo na nas ogromen vpliv in rezultat….začeli bi živeti svoje resnično poslanstvo, veliko lažje in bolj konkretno bi se soočali s samim seboj in izzivi življenja. Lastna vrednost in naša samozavest bi se močno okrepila. Izboljšali bi se vsi odnosi v našem življenju, finančno stanje in služba bi se izboljšala, morebitne probleme z zdravjem lažje in hitreje izboljšali, upali bi si delati in izkusiti stvari, ki si jih prej nismo, naše življenje bi postalo bolj harmonično in celovito. Celotno naše psiho-fizično stanje bi se korenito izboljšalo.
Naša moč mora(!) biti povezana z našim srcem in dušo, ker če ni, potem manipulira in nadzira nas in okolico Da je naša moč v ravnovesju potrebujemo globlji stik s svojim srcem, svojo dušo in za nekatere tudi z božanskim.
Del procesa vračanja moči je vračanje moške in ženske esence znotraj nas. Moški naj bi si povrnil nazaj svojo moško moč (moškost; moške modrosti) in ženska svojo žensko moč (ženskost; ženske modrosti). Ta sta močna arhetipa ali aspekta v katerih se skriva ogromna količina naše esence in moči, ki smo jo izgubili v zgodnjem otroštvu in tudi preko kolektivne energije družbe in ljudi.
Zakaj predajmo svojo moč drugim?
Vzroki za to so različni, vendar mnogi izvirajo iz otroškega obdobja, morda prejšnjih časov in prostorov in pa iz samih podzavestnih prepričanj in idej o tem, kaj smo ali nismo. Eden od glavnih vzrokov predaje moči izven sebe, je strah. Ko nas je strah nečesa zunaj nas, temu avtomatično predamo svojo moč in energijo. Če „temu“ predamo svojo moč, potem nas bodo morda „pustili na miru“. Da le to spremenimo je dobro ,da se začnemo soočati s svojimi strahovi.
Istočasno predajamo svojo moč izven sebe, ker nas je dejansko strah naše lastne moči. Če bi se zavedali svoje dejanske moči, potem nas nič na svetu ne bi ustavilo. Vendar pa je naša moč, če še ni izražena, vedno skrita pod različnimi potlačenimi občutki in čustvi; kot je jeza, bes, agresija, sovraštvo, kontrola, nadzor, itd. Tisto kar dolgo časa tlačimo v sebi, kmalu postane kot „ujeta pošast“ (divja ženska, divji moški ali kot temačen del nas samih). In zelo hitro ta temačen, potlačen del nas samih postane strašen in navidezno grozljiv. Vendar samo zato, ker smo ga toliko časa zanikali in se mu upirali. Začeli smo se ga bati. Začeli smo se bati naše lastne moči. Našo lastno moč dobimo s tem, ko si dovolimo spustiti na površje naš potlačen „vulkan“ zanikanih emocij in občutkov (represivnih občutkov).
Na poti vsake duhovne in osebne rasti, se v nekem obdobju začnemo soočati s svojo notranjo pošastjo („The Beast“). Brez tega ni duhovne rasti, ker če jo zanikamo, zanikamo velik del samega sebe. V današnji duhovnosti to najbolj obvladajo resnične šamanske tehnike, budistične tehnike, stara ezoterična znanja. Če se vaš duhovni učitelj ali skupina ne sooča, vsaj v nekem obdobju s „temačnim“ delom nas samih, potem lahko s časom nastane velik dualizem in konflikti. Sprejemanje naših in kolektivnih senc je torej pomemben aspekt spoznavanja samega sebe, saj se naša resnična moč skriva v skritih delih naše podzavesti.
Te „temne dele“ nas samih v zgodovini arhetipov predstavljajo boginje ali bogovi, kot so Kali, Črna Tara, Črna Madona, Sekhmet, Seth, Lucifer in podobni.
Obstaja še več drugih razlogov in vzrokov zakaj predajamo moč drugim, izven sebe. Tukaj so nekateri primeri:
• iz nevednosti – da smo mi samostojna celota vsega kar obstaja
• ignorance do sebe; ker zanikamo dele in aspekte sebe (jih tlačimo)
• iz religijskih in družbenih prepričanj (religija in družba sta že v daljni zgodovini naredila to, da sta ljudem vzela osebno moč s tem, ko so na mesto „sodnika“ postavili ali duhovnike, cerkev ali različne sisteme in zakone. Današnja duhovnost v določeni meri sledi religijskih vzorcem, saj veliko duhovnost uči, da je nekaj izven nas in ne v nas).
• iz vzgoje staršev in družbe
• iz vzorcev in programov, ki lahko izvirajo iz prejšnjih časov in prostorov
• zaradi duhovnih prepričanj, idej, konceptov, itd.
• ranjenega in poškodovanega notranjega otroka
• kolektivnih prepričanj in delovanj
Bolj konkretni vzroki zakaj predajamo svojo moč izven sebe so med drugim:
Ne sprejemanje odgovornosti za sebe in svoje življenje
Ker ne znamo, ne zmoremo ali ne vemo kako sprejeti odgovornost za sebe, svoje zdravje in svoje življenje, ga avtomatično potem predajamo drugim ljudem in s tem kompenziramo svojo energijo.
Strah pred lastno močjo
Večina nas se boji lastne moči, saj je lahko povezana z našimi sencami in temačnimi deli nas samih (več o Sencah tukaj).
Krivda in sram
Krivda in sram večinoma izvirata iz otroštva glede na reakcije naših staršev, ko so nas na primer kaznovali, nas zatrli in v nas ustvarili krivdo in sram, če smo izrazili svojo moč. To pomeni, da so se starši kot večina ljudi sami bali svoje resnične moči in jo zato zatrli in se jo izogibali.
Bremena in teža staršev
Zelo pogosto se zgodi, da otroci prevzamejo bremena in težo staršev na svoja ramena (za vse kar starše ne prevzame odgovornosti, jo namesto njega otrok). S tem otrok izgubi svojo naravno in organsko po, odraščanje in lastno vrednost. Ne more razviti svoje notranje moči, ker je moral od otroštva naprej nositi in na sebe prevzemati bremena svojih staršev.
Avtoritativni starši
Če so starši bili preveč avtoritativni in so nadvladovali svoje otroke, potem se v otroku razvije močan občutek manjvrednosti in občutek, da nikoli ne more odrasti in prevzeti odgovornosti za samega sebe. Vedno bo sledil drugim in se podrejal. V otroku bo nastal velik odpor in upor do mnogih delov samega sebe in okolice.
Zaščitniški starši
Druga plat so starši, ki svoje otroke preveč ščitijo, varujejo in jih dajejo v »vatko« oziroma »zlato kletko«. Na ta način bo otrokova moč prekrita z rožicami in navidezno nežnostjo in vedno bi iskali varno okolje in stanje udobja. Na ta način niti približno ne moremo prevzeti nazaj svoje moči in odgovornosti.
Strah pred neuspehom in zatrt notranji otrok
Velikokrat si ne upamo stopiti naprej in narediti stvari, ker nas je strah neuspeha. Razlogi za to izhajajo med drugim in našega zatrtega notranjega otroka, ker v otroštvu ni imel podpore staršev, ni bil viden in sprejet in ni mogel izražati svoje kreativnosti in raziskovanja svojih potencialov.
Strah pred zavrnitvijo od drugih ljudi
Dostikrat se ljudje bojijo nazaj vzeti svojo moč od ljudi (skupin), ker jih je strah, da jih bodo potem ljudje zavrnili, da jih ne bodo več marali in jih kritizirali in sodili. Bojimo se zavrnitve, sodbe in izgube zunanjih odvisnosti in kompenzacij, zato rajši ostajamo v stanju predaje in kompenzacije glede moči.
Naša moč je mnogokrat skrita pod plastmi jeze in besa, saj se naša moč velikokrat skrije zaradi kontrole in nadzora. Mnogokrat ko izgubimo ali predajamo svojo moč je čustvo jeze eno izmed prvih s katerim se soočamo. Jeza je velikokrat ena izmed prvih faz ali reakcij, ko se začne proces vračanja nazaj svoje moči. Dejansko vsakič ko predamo izven sebe svojo moč, smo vedno jezni sami na sebe ali na druge.
Zato se ne bati čutiti, sprejemati in včasih na harmoničen način tudi izraziti svojo jezo.
Oseba, ki izžareva pozitivno in harmonično moč le to seva iz svojega celotnega pojava in bitja. Pot vračanja svoje moč nazaj k sebi ima različne načine in poti in za vsako osebo je to individualno potovanje.
Predaja moči učiteljem
Eno večjih področjih kjer predajamo svojo moč so naši učitelji in skupine od učiteljev.
Mi vsi smo učitelji drug drugemu, vsi se učimo eden od drugega, vsak trenutek življenja. Zato smo si vsi enaki v samem bistvu.
Zakaj potem takem predajamo moč ljudem, ki naj bi nam pomagali najti samega sebe?
Kaj je najvišja vrednota, ki jo lahko damo en drugemu in kar naj bi učitelj predal drugim ljudem? Vrniti ljudem njihovo osebno moč, lastno vrednost, ljubezen do sebe, lasten center in stik z Višjim Jazom (duhom, dušo).
Več bi rad govoril glede predaje moči v duhovnosti in osebni rasti. Prevečkrat se zgodi, da ljudje, ki hodijo učiteljem, gurujem, terapevtom in zdraviteljem dajemo svojo moč in energijo. Preveč je predaje moči duhovnim učiteljem in preveč duhovnih učitelj igra igro moči, kontrole, odvisnosti, nadvlade in manipulacij. Pretekle izkušnje in ljudje, ki jih srečujem mi še vedno kažejo, kako izgubljamo svojo moč in zavest s tem ko „ujamemo“ v določeno duhovno skupino, učitelja ali kolektivno zavest.
Gre za zavest učitelja – ali nosi vibracijo, ki dovoli drugi osebi (učencu oziroma na splošno drugim ljudem), da se poveže s svojim lastnim izvorom, ali pa izhaja iz zavesti, ki naredi to, da oseba v učitelju išče rešitev in samega sebe.
Bodite sami sebi lastna avtoriteta, lasten izvor resnice, zavesti in identitet. Vedno naj bo vaš Višji jaz vodilo in center iz katerega izhajate in preko katerega izkušate Življenje. Drugi naj vam bodo samo v občasno podporo in pomoč. Zaupajte sebi in svojemu notranjemu ritmu in svoji resnici. Bodite povezani s svojim telesom, čustvi in občutki, umom in duhov; prav tako živite svojo strast in notranja hrepenenja.
Eden od enostavnejših načinov, kako si vrniti nazaj svojo moč je ozaveščanje zgoraj omenjenih vzorcev in zapisov v naši podzavesti, spuščanje vezi in navezav in pa dihalna vaja pri kateri se najprej povežemo s energetsko pretočnostjo in nato dihamo svojo energijo od ljudi, skupin in dogodkov nazaj v svoj pojav. Pri tem imam namero in fokus za vračanje delov sebe nazaj k sebi: »vračam sebi vse tisto, kar mi pripada, vse kar je moje od »te in te osebe, skupine, dogodka, itd.«
Skoraj zagotovo lahko rečemo, da je staro Egipčanska kultura izvor in podlaga za Zahodno tradicijo, ki se je nadaljevala v staro Grčijo, stari Rim in v kasnejša zgodovinska, kulturna in umetniška obdobja. Podlaga staro Egipčanske civilizacije se kaže skorajda na vseh področjih človeške družbe; arhitekturi, umetnosti, filozofiji, gradbeništvu, zdraviteljstvu, mistiki, mitologija, religija, cerkev in obredi. Zato ni čudno, da nas ob srečanju s starim Egiptom spreletijo posebni skrivnosti, mistični in nerazložljivi občutki. Egipčansko kulturo in znanja so najprej nasledili stari Grki, nato Rimljani in kasneje ostale Evropske smeri. Jezus in mnogi drugi apostoli so bili učeni v Egiptu iz česar je nastalo Gnostično krščanstvo. Najbolj pomembne in svete katedrale v Evropi so bile zgrajene pod vplivom znanj in modrosti Egipta; celotna mesta kot so Paris, Washington, London, Philadelphia, Nashville, Tennessee so zgrajena pod smernicami Egipta; na podlagi t.i. »svete geometrije«.
Vendar zakaj je staro Egipčanska civilizacija tako posebna in edinstvena? Odgovorov na to vprašanje je več, ki so med seboj povezani in večplastni. Posebnost starega Egipta je bila t.i. »Sveta znanost«, ki predstavlja skupek in povezanost duhovnega in fizičnega; mističnega in znanstvenega, zvezdnega in zemeljskega. Vsa področja so bila medsebojno povezana: arhitektura, geodezija, medicina, zvok, vibracija, biologija, umetnost, astrologija, mistika, ezoterika, pisava, simbolika, mitologija, sveta geometrija in ostala področja.
Zelo podrobno in v detajle so poznali zakonitosti narave (naravnih zakonov), fizike, kemije, človeško telo in svet v katerem so živeli. Kot vemo pa je bil celoten smisel njihovega življenja prepojen z duhovnim, mističnim, ezoteričnim, magičnim, svetim in metafizičnim. Vsako stvar, ime, osebo, žival, aspekt narave so vedno dojemali na mnogo različnih nivojih, aspektih in ravneh. Nikoli ni bilo nič videno in dojemamo samo na fizičnem nivoju. Velik del njihovega udejstvovanja, delovanja in razumevanja sveta so bili aspekti človeka in narave, ki jih nekateri v današnjem času imenujemo »9 svetlobnih teles«.
9 SVETLOBNIH TELES 9 svetlobnih teles staro Egipčanske kulture in ezoterike predstavlja osnovo njihovega bivanja in razumevanja Univerzuma. Teh 9 teles je zaobjemalo celotno stvarstvo, od fizične materije, do najbolj subtilnih, zvezdnih in kozmičnih nivojev in vse kar obstaja med njimi. Predstavljajo izvorno in najbolj prvobitno zavest, matrico in inteligenco (»blueprint«) področja, ki ga predstavljajo. Ta telesa predstavljajo najvišjo obliko zavesti vsakega aspekta, ki je del človeka in življenja. Izhajajo in povezana so z »naravnimi oziroma božanskimi zakoni« in genezo zavesti življenja.
Delo z njimi nam omogoča, da dostopamo do najbolj izvornih in holografskih aspektov nas samih in realnosti in z njihovo pomočjo sebe zdravimo, transformiramo, prebujamo in potujemo do »meta-človeka«. Ta telesa so templjih in svetiščih raziskovali in obvladovali do potankosti. Nefizična telesa so jim dovoljevala, da so zaznavali, čutili, krmarili in ustvarjali vso čudežno tehnologijo, znanost in duhovnost, ki nas še danes preseneča.
Teh 9 teles predstavlja holografsko in celostno dojemanje človeka in Življenja. V praksi, vsakdanjem življenju veliko od nas naravno uporablja vsaj nekaj od teh 9 teles, vendar ne vseh. Veliko drugih tradicij nosi v sebi delčke modrosti teh svetlobnih teles, vendar so bili Egipčani verjetno najbolj jasni in najbolj natančni v podajanju znanj o tem, kako delujejo z namenom, da bi zgradili prebujeno civilizacijo.
Izrek modrosti »spoznaj samega sebe – Know Thyself« udejanimo s tem ko izkušamo, živimo in postanemo teh 9 teles v fizični realnosti. V popolni povezanosti in komunikaciji teh teles lahko nekdo postane razsvetljeno in celostno bitje. To je bilo BISTVO EGIPČANSKIH MISTERIJEV – da se duša popolnoma utelesi in uresniči na zemlji v fizični obliki. Egipčani so se povezovali z naravo na bolj natančen in napreden način, kot se mi danes in to glede na razumevanje, kako se 9 teles nanaša na življenje, od najbolj ezoteričnih do vsakdanjih. Ker smo pozabili na te NARAVNE ZAKONE, ki so baza za naš planet, naša telesa in energetska telesa, smo pozabili esencialno naravo tega kdo smo v resnici.
Združenje se zgodi preko procesa znanega kot »Ozirifikacija« – ta proces združi vse dele osebe v živ tempelj, ki dovoli Izvoru, da je prisoten znotraj. Glede na Egipčanske tekste, imamo potem celovito telo, kjer vsak notranji organ, vsak del telesa in vsa energijska polja je v svoje perfektnem stanju. Brez vedenja in znanja in izkustvenega zavedanja vseh 9 teles je Egipčanska pot nedovršena, kot puzzle s delčki kaotično razmetanimi vsepovsod. Preko teh 9 teles svetlobe lahko opazujemo in izkušamo življenje na mnogo različnih načinov.
Poleg teh 9 teles so Egipčani za podlago in temelj življenja upoštevali t.i. »sveto geometrijo« oziroma naravne zakone univerzuma in življenja. Nič kar so počeli in ustvarjali ni smelo biti izven »božanskih zakonov« pa naj je to bila gradnja piramid, svetišč, templjev, oblek, obuval, katerihkoli predmetov; jezika in izgovorjave; medicine in zdraviteljstva; umetnosti, zvoka, petja, itd. Vse kar je bilo del njegovega življenja je odslikavalo »harmonijo«, povezanosti celotnega spektra življenja; od preprostosti vsakdana do gibanja zvezd, galaksij in vesolja. Predvsem njihova gradnja, arhitektura, umetnost je »morala« izražati in odsevati harmonijo in svetost »božanskih zakonov« (zavest boginje Maat).
Glavni namen vseh templjev, svetišč, piramid, obredov in duhovnih praks je bil spust in integracija vseh nivojev in plasti v fizično telo, tako da so lahko postali »meta-človek« ali »človek-bog«. V ezoteričnih krogih je prepričanje, da so Jezus in mnogi iz njegove skupnosti šli preko vseh iniciacij starega Egipta (v glavnih templjih Egipta) vključno z zadnjo inicijacijo v Veliki piramidi.
Določanje in razlaga pomenov teh aspektov je zaradi izzivov pri prevodih in razlagi hierogliphov lahko različna in subjektivna, zato ne poznamo točnih pomenov, ki so jih imeli stari Egipčani, vendar vemo, da so za njih bili pomembni naslednji aspekti oziroma telesa.
AUFU/KHAT – FIZIČNO TELO Naše fizično telo in njegova povezava s Svetlobo Prvo nivo je fizično telo, kjer so razlikovali Khat, ki je predstavljalo kosti in »prazno« skledo ali prostor za bivanje vseh ostalih teles. KHAT je starodavna beseda, ki pomeni – »OGNJENI OLTAR« znotraj svetega templja. Je mesto ali v tempelj znotraj fizičnega sebe kjer se dogaja transformacija in sprememba. Khat je tempelj za duha. AUFU predstavlja meso, ki ga naseljujejo vsa ostala telesa. Je kot skleda ali posoda za vsa ostala telesa. Predstavljata identifikacijo s fizičnim telesom in njegovimi potrebami. Egipčani so izredno podrobno poznali človeško telo, organe, kosti, celice in predvsem vse žleze telesa. Obstaja mnogo dokazov, da je tempelj Luxor izredno specifičen in detajlen odsev fizičnega telesa in vseh ostalih nivojev človeka, do povezav z cikli in zakoni vesolja. Očitno so imeli globoka vedenja o energetskih in duhovnih zakonitosti žlez in ostalih telesnih delov. Fizična telesa so lahko preko njihovih praks postala fizični energetski transformatorji – kot visoko nabiti električni pretvorniki. Namen je bil, da celotno telo, vsako celico, organ razsvetlijo, aktivirajo in prebudijo v popolnost in harmonijo.
SEKHEM – ŽIVLJENJSKA ENERGIJA Sekhem najbolj močna sila v nebesih in na zemlji in predstavlja Moč v najbolj prvobitni obliki. Je življenjska sila (energija) v primarni obliki. Lahko ruši, transformira, uničuje, ali pa kreira, ustvarja novo življenje in prebuja. Simbolizira regenerativno in kreativno moč. Njen motiv je sprememba in transformacija, nikoli statičnost. Zaobsega tako fizične in psihične aspekte in energije. Njena sila in moč v nas ustvarita drastične spremembe. Prebija in neusmiljeno ruši naše in družbene omejitve, kontrolo, nadzor, tabuje, sisteme, pravila, skrivnosti, zanikanja, ignoranco. Vse kar je pozabljeno in skrito spet pribavi na površje, da se soočimo z resnico in samim seboj. Lahko je neizprosna in ukrotljiva. Ko je transformirana in je na višku predstavlja LJUBEZEN in POGUM; nivoje angelov. V svojih globinah lahko predstavlja vojno, ubijanje in svet demonov. Sekhem je MOČ, povsem enostavno moč – brez sodb in dodanih vrednosti. Ogenj, ki greje lahko pa tudi gori in opeče. Čeprav je sekhem nevarna, ni zla ali hudobna. Kar je ustvarjeno ali uničeno mora biti vodeno iz in preko srca. V vzhodni tradiciji je sekhem simbol ognjene kače, kundalini energije, ki leži zavita in speča na dni hrbtenice. Moč kače je moč kreacije in regeneracije, spreminjanje oblik in kože. Prebujena kundalini energija je kača ali »ureas«, ki izhaja iz tretjega očesa na faraonovem čelu, kjer je sedež pinealne žleze. Ogenj je aktivni element, ki kreira in transformira v procesu prebujanja. Predstavlja MOČ (bogov), dejansko pomeni »Moči« – fizične moči človeškega telesa in duhovne višave duše. Doživeta je lahko kot močno energetsko polje.
KA – VOLJA, ENERGETSKI DVOJNIK Predstavlja našo holografsko povezavo z Dušo Nanaša se na karizmo, prisotnost, osebno moč, intuicijo in genetsko resonanco; KA je baza za naše zdravje in dinamično blagostanje. Je tudi prva oblika duše, ki nam je najbolj dostopna. KA telo nosi našo vitalno povezanost z življenjem, naše družinske povezave in posledice, njihova darila in lekcije in to kar izžarevamo, oddajamo, privlačimo in manifestiramo. Je prvi korak k našem več dimenzionalnem Jazu na našem energetskem polju, auri. Kot holografski dvojnik našega fizičnega telesa, ki je zgrajeno iz svetlobe, nas KA povezuje z Gaia mrežo zavesti in nas povezuje z BA dušo. Zemeljski spomini, spomini prejšnjih življenj in globoka zdravljenja ležijo v KA-ju – kajti naša naloga je, da integriramo našo dušo s KA-jem, da dušo lahko pripeljemo v eterično polje KA-ja in nato v fizično telo. Ko uporabljamo prebujeni KA, se naša moč in sposobnost za manifestacijo zelo poveča. Vse prihaja k nam. prebudimo sposobnost za gibanje, inspiracijo, transformacijo sebe in drugih.
REN – VIBRACIJA, ZVOK, FREKVENCA, IME Znanost o imenu, vibraciji in zvoku Veliko je pokazateljev, da so stari Egipčani vedeli to, kar pravi današnja znanost; da je vsa realnost, ki obstaja v in okoli nas dejansko samo vibracija ali frekvenca in da preko nje lahko vplivamo na materialne in nematerialni svet. Vedeli so tudi, da je ime/zvok/izgovorjava pomembna za določanje in ustvarjanje realnosti. V Egiptu je ime duše in ime ostalih stvari imelo globok pomen, saj je bil vsak objekt viden na večjih nivojih in pomenih – fizična oblika, barva, geometrijska oblika in praznina vseh oblik. Več dimenzionalno videnje vsake oblike je dovoljevalo Egipčanom, da so ustvarjali sveto arhitekturo in več dimenzionalne načine uporabe moči zvoka, vibracije, svete geometrije z namenom, da so vstopali v najgloblja stanja zavesti in to uporabljali v svoji tehnologiji. Ko začnemo integrirati in uporabljati zavest REN-a, začnemo bolj poslušati sebe in ne več drugih.
KHAIBIT – SENCA Naša Senca kot varuh do Izvora Ima več pomenov in perspektiv glede človeka. Predstavlja naše lastno osebno in tudi kolektivno nezavedno. Pomaga nam videti naše najglobje in zanikane dele nas samih, jih sprejeti in jih povezati med sabo. Predstavlja odsev oziroma refleksija sveta, ki ga ustvarjamo okoli sebe. Delati s Senco pomeni povezati se z dušo in ostalimi nivoji/telesi. Delo s senco ima lahko več področij, glavna izmed njih predstavljajo povsem mistično potovanje, transpersonalno potovanje in pa povsem človeški raziskovanje. Esenco Sence spoznavamo ko imamo dovolj poguma in ljubezni do sebe, da vstopimo na globoko potovanje v praznino našega telesa in pozabljenih in skrivnostnih delov našega nezavednega. S tem v sebe prinesemo večplastno prebujenje in transformacijo na mnogih aspektih našega bitja. Ko spoznamo in vidimo »hudiča« in »Boga« hkrati je naša duša lahko svobodna. (podrobneje o vsebini in delu izkusite na delavnicah) Senca lahko predstavlja naš »pretekli jaz«, nekaj kar smo včasih bili in nam le to morda še sledi. Nekateri jo dojemajo kot »temnega brata« ali duha osvobojenega smrti ali kot Jungovsko nezavedno, ki vključuje tudi kolektivno nezavedno. Khaibit in Sahu (Višji jaz) lahko vidimo kot aspekta Setha in Ozirisa; zemeljskega boga in vnebozetega boga.
AB – INTELIGENCA IN ZAVEST SRCA Človeška inteligenca Srca, Srčna hrepenenja in srčna zavest Predstavlja zavest in inteligenco srca. Njene vrline so brezpogojna ljubezen, brezpogojno sprejemanje in sočutje; prav tako milost, krhkost, nežnost. Pomaga nam, da postanemo bolj spoštljiv človek. Naše moralne vrednote, nesebičnost in brezpogojno dajanje prihajajo iz Srca. Z inteligenco srca lahko sprejemamo svoje rane, poškodbe, bolečine in svoje Sence. Srce zaobjema in združuje vsa ostala telesa/nivoje v celoto. Šele ko pozdravimo svoje človeško srce postanemo centrirani v srcu, saj postane lahko kot pero in se lahko združi z dušo. V starem Egiptu so poznali ceremonijo 42 zapriseg Maat boginje, kjer so na neposreden način topili in zdravili bremena, poškodbe srca, duše in celotnega bitja.
BA – ČLOVEŠKA DUŠA Duša; povezovalka med osebno in univerzalno dušo Predstavlja naš aspekt duše, ki je svoboden, brez dogem, pravil, brez pogojevanj, neomejen in večplasten. Potuje lahko v različne realnosti in izkuša in doživlja več stvari hkrati. Povezana je z različnimi tradicijami, aspekti, nivoji in ravni realnosti in življenja. Rada se igra, raziskuje, doživlja, se uči, sodeluje in preliva z drugimi bitji. Povezana je z našim notranjim čudežnim in radoživim otrokom. Povezuje nas z univerzalno dušo in Univerzumom in nam pomaga utelešati višje nivoje v telo in vsakdanje življenje. Pomaga nam manifestirati naša dušna poslanstva v naše življenje s pomočjo ljubezni in svetlobe.
SAHU – BOŽANSKA PODOBA, VIŠJI JAZ Predstavlja božansko in sveto obliko, nesmrtno in univerzalno telo Je matrica naše božanske podobe, naš izvorni zapis (»blueprint«), energetsko telo Boga. Je svetloba, ki obstaja znotraj sebstva. Je sijoči notranji jaz, osvobojen zemeljski vezi in osebnosti. Ko smo v Sahuju se naše kri, kosti, hrbtenica, DNK, čakre v možganih in fizična struktura spremeni, saj postanemo bolj kristalinski – kristalni. Telo se preobrazi zato, da lahko sprejema višje vibracije svetlobe in dejansko postanemo drugačen človek; genetsko, strukturno in zavestno drugačni. Sahu je spremenjeni JAZ. Sahu verjetno predstavlja zadnji ostanek fizične oblike in prvi dokaz Večnosti, ki prihaja. V njem se povežemo in utelesimo svojo Božansko formo, svoj Neter. Svojega vodnika ali Višji jaz postane utelešen znotraj nas. Ni več zunaj nas. Kot bi se Višji jaz spustil v telo in bi to postali. Naše fizično telo postane lažje kot materija. Živeti v Sahuju je združiti se z dihom Izvora, da postanemo utelešeno človeško bitje z nogami na zemlji, odprtim srcem, čisto in jasno glavo in odprti do zvezd.
(A)KHU – SVETLOBA Svetleči Je božja zavest in živimo kot zavestni ko-kreator z Bogom. Če smo v tem stanju dalj časa težko funkcioniramo v 3d realnosti. Za fizično telo je težko držati to vibracijo in zavest. To stanje je preko besed in je preko manifestacije. Akhu je nesmrtni božanski jaz, ki se manifestira preko Sahu-ja ali preko nesmrtnih teles. V Egiptu so prednike imenovali Akhu ali Svetleči, kar se je nanašalo na prednike iz Siriusa. Akhu je bil velikokrat opisan kot plamen ognja preobraženega duha, imenovan kot Svetleči ali »luminus«. Živeti v Akhu je takrat ko postanemo efektivni v vsem kar delamo in ko smo povezani z vsem življenjem; ko se vseh 9 teles poveže med sabo preko pinealne žleze in celotnim sistemom čaker in fizičnega telesa.
Raziskovanje, odkrivanje in delo s temi aspekti/telesi nam da neposredno in močno izkustvo osebne in duhovne katarze in prebujanja. Z njihovo pomočjo aktiviramo mnogo svojih moči, sposobnosti, kvalitet, na zemeljskem in na duhovnih nivojih.
Kaj je bolezen in kako in zakaj sploh zdravljenje?
Notranji otrok je eden izmed najbolj pomembnih aspektov oziroma delov naše osebnosti, ki se odigrava in kaže v vseh področjih našega življenja; našega zdravja, vseh odnosov (predvsem bližnjih), odnos do denarja, dela, do našega celotnega čustvenega in psihična počutja, hobijev in vsega ostalega.
nezavesten (nezaveden) in predstavlja neke vrste hipnotičen trans. Ob tem je spoznal, da je ranjeni notranji otrok tisti, ki oblikuje jedro sistema prepričanj. S starostno regresijo v trans notranjega otroka je možno spremeniti temeljna verovanja direktno in hitro.
FREUD je bil prvi ki je spoznal, da so naše nevroze in osebnostne motnje rezultat nerazrešenih otroških konfliktov, ki se ponavljajo preko našega življenja. Le to je poizkušal zdraviti tako, da je vzpostavil varno okolje, ki bi dovolilo ranjenemu notranjemu otroku, da se pokaže in transformira njegove neizpolnjene potrebe preko terapevta.
Vsebina spodnjega teksta je ena izmed mojih najbolj raziskanih področjih človeka. Več kot 15 let sem bil aktiven pri raziskovanju bolezenkih stanj ljudi, pa naj si bo na fizičnem, čustvenem, psihičnem ali duhovnem nivoju. V tem času sem sodeloval in se učil od najboljših zdraviteljev in terapevtov in različnih smeri in področij, nato pa sam raziskoval in prakticiral na sebi in mnogih ljudeh.
Rad pa bi poudaril, da se avtor v knjigi nanaša na psihiatrijo v 20. stoletju, ki je bila staromodna, omejena in zato mnogokrat brez učinka. Novodobna psihoterapija pa je močno napredovala in ima lahko – če je izvajalec psihoterapije dovolj dober – veliko pozitivnih učinkov na nas in nas podpre vsaj v določenih segmenith našega bitja.To razliko izpostavljam zato, da bralec ne bi dobil dualističnega ali negativnega pogleda na psihoterapijo, saj menim, da so znanja, modrosti in vedenja psihoterapije potrebna in zelo dobrodošla. Seveda pa predstavljajo samo del človekove osebnosti in bitja in po mojem mnenju bi morali v svoje delo vključevati mnogi drugih pristopov, da bi ljudem lahko še bolj pomagali.
Na univerzi Yale so odkrili, da čustveni možgani lahko „izklopijo“ prefrontalni korteks. Kadar smo v stresu, prefrontalni korteks ohromi in izgubi sposobnost nadzora nad našim vedenjem. Nenadoma ga prevzamejo refleksi in nagonski odzivi.
Myssova je bila takrat opozorjena, naj bo pozorna na to, kako pričakujemo, da bomo ozdravili svoja življenja s terapijami in podpornimi skupinami. Videla je, da je veliko ljudi, ki so globoko v procesu zdravljenja in imajo hkrati občutek, da so obtičali. Prizadevajo si, da bi se soočili s svojimi ranami, pogumno iščejo smisel v groznih doživetjih in travmah iz preteklosti ter izkazujejo sočutno razumevanje drugim z istimi ranami.
več stari dvajset, trideset let; da nismo več tako mladi, da nismo več tako dobri, kot smo bili.
Za nekatere ljudi s psihološkimi ranami bi to, da bi se pozdravili in postali neodvisni pomenilo izoliranost in ranljivost. Za mnoge je ta strah pred junaško neodvisnostjo – in kasneje pred tem, da bi bilo sami – v samem jedru njihove nezmožnosti ozdravitve. Še več, mislijo, da ko bodo ozdravljeni, ozdravljeni za vedno ter da bo z zdravjem nekako izginila tudi potreba po čustveni in psihološki podpori.
negativna. Vendar je bolečina tudi učitelj, glasnik, ki nas usmerja, da smo pozorni na svoje telo ali da se premaknemo od situacije ali obnašanja, v katerem smo šibki, v tisto, v kateri ohranjamo integriteto in moč.
Naše misli močno vplivajo na zdravje našega uma in telesa, zato je za zdravje bistvenega pomena, da se poglobimo vase. Vendar negativni vzorci niso vedno vzrok bolezni. Tega, da se ne moremo pozdraviti, ne moremo vedno pripisati negativnim izkušnjam ali negativnim prepričanjem, zakopanim globoko v nezavednem umu.
Ta zadnji mit je še posebej izčrpavajoč, saj zaseda velik del naše psihe, ne glede na to ali smo fizično bolni ali ne. Razlog zakaj verjamemo, da se je nemogoče spremeniti je preprost; nihče nima rad sprememb in nihče se ne spreminja rad. Všeč nam je, če vse ostane znano – četudi v težkih okoliščinah.
Zakaj predajamo moč drugim?
AUFU/KHAT – FIZIČNO TELO
SEKHEM – ŽIVLJENJSKA ENERGIJA
KA – VOLJA, ENERGETSKI DVOJNIK
KHAIBIT – SENCA
AB – INTELIGENCA IN ZAVEST SRCA
BA – ČLOVEŠKA DUŠA
SAHU – BOŽANSKA PODOBA, VIŠJI JAZ
(A)KHU – SVETLOBA