Spodaj predstavljam zapiske in vsebino še iz ene izmed pomembnih knjig za ozaveščanje zdravja in zdraviteljstva. Zanimiva mi je zato, ker je podkrepljena z mnogimi znanstvenimi raziskavami, ker poskuša združiti mnoge različne pristope in ker poda kar nekaj praktičnih nasvetov.
Njen avtor je Dr. David Servan- Schreiber, naslov knjige pa OZDRAVIMO DEPRESIJO, TESNOBO IN STRES BREZ ZDRAVIL IN PSIHOTERAPIJE.
Rad pa bi poudaril, da se avtor v knjigi nanaša na psihiatrijo v 20. stoletju, ki je bila staromodna, omejena in zato mnogokrat brez učinka. Novodobna psihoterapija pa je močno napredovala in ima lahko – če je izvajalec psihoterapije dovolj dober – veliko pozitivnih učinkov na nas in nas podpre vsaj v določenih segmenith našega bitja.To razliko izpostavljam zato, da bralec ne bi dobil dualističnega ali negativnega pogleda na psihoterapijo, saj menim, da so znanja, modrosti in vedenja psihoterapije potrebna in zelo dobrodošla. Seveda pa predstavljajo samo del človekove osebnosti in bitja in po mojem mnenju bi morali v svoje delo vključevati mnogi drugih pristopov, da bi ljudem lahko še bolj pomagali.
Dvajset je študiral in prakticiral medicino, večinoma na najpomembnejših univezah v ZDA, Kanadi, Franciji in tudi pri tibetanskih zdravnikih in indijanskih šamanih. V tem času je našel zanesljive ključe, ki so se pri njegovih pacientih in pri njemu samemu izkazale za koristne. Na njegovo presenečenje to niso bile metode, ki se jih je učil na fakulteti. Niso bile povezane niti z zdravili niti z običajno terapijo s pogovorom.
Preobrat
Do tega odkritja in z njim do novega načina zdravljenja ni prišel zlahka. Medicinsko pot je začel kot čistokrven znanstvenik. Ko je diplomiral iz medicine, je za pet let opustil to področje, da bi preučeval, kako se nevroni povezujejo v mreže, tako da nastajajo misli in čustva. Doktoriral je iz kognitivne nevro-znanosti, njegova mentorja sta bila Nerbert Simon – eden od peščice psihologov, ki so dobili Nobelovo nagrado in James McClelland, eden od utemeljiteljev moderne teorije o živčnih mrežah. Glavni izsledek njegove teze je bil objavljen v reviji Science. Po študiju „stroge znanosti“ mu ni bilo lahko se vrniti v svet klinične prakse in dokončati specializacijo iz psihiatrije. Delo z bolniki se mu je zdelo „premehko“, preveč neopredeljeno, skoraj prelahko. Klinično delo je imelo zelo malo skupnega z enopomenskimi podatki in matematično natančnostjo, na katere se je navadil. Kmalu zatem je dobil dovolj sredstev, da je lahko odprl svoj lasten laboratorij.
Potem pa mu je prav hitro nekaj dogodkov povsem spremenilo pogled na medicino in tudi njegovo poklicno pot.
Prvi dogodek je bilo potovanje v Indijo s skupino Zdravniki brez meja. V dalajlamovem sedežu v Dharamsali je delal s tibetanskimi begunci. Tam je spoznal tradicionalno tibetansko medicinsko prakso. Opazoval je zdravnike, ki so diagnosticirali bolezni in „neravnovesja“ z dolgotrajnim tipanjem srčnega utripa na obeh zapestjih in s pregledovanjem jezika in urina. Zdravili so samo z akupunkturo, tradicionalnimi zelišči in navodili za meditacijo. Očitno si bili pri ljudeh z najrazličnejšimi kroničnimi obolenji prav tako uspešni kot mi na Zahodu, le da je imelo njihovo zdravljenje znatno manj stranskih učinkov in je stalo veliko manj.
Tudi njegovi psihiatrični bolniki so trpeli predvsem zaradi kroničnih težav (depresija, tesnoba, bipolarna motnja in stres so kronična stanja). Začel se je spraševati, ali podcenjevanje tradicionalnih zdraviteljskih metod, ki so mu ga privzgojili med šolanjem, izhaja iz objektivnih dejstev ali iz nevednosti. Zahodna medicina je lahko zelo uspešna pri zdravljenju akutnih težav, kot sta pljučnica in vnetje slepiča, ali zlomov kosti, pri najbolj kroničnih stanjih, med katere spadata tudi tesnoba in depresija pa se ne more pohvaliti z bleščečimi dosežki.
Drugi izziv njegovi medicinski domišljavosti je bilo njegovo osebno doživetje.
„“Izkušnja njegove osebne prijateljice, ki je pomoč zaradi težke depresije in tesnobe poiskala pri nekem zdravilcu. Zdravil jo je s „sofrologijo“, metodo globokega sproščanja in podoživljanja starih potlačenih čustev. Po tem zdravljenju je bilo njeno počutje „boljše od normalnega“. Ne samo, da ni bila več depresivna, osvobodila se je tudi bremena žalosti zaradi smrti očeta, ki ji je umrl pri 6 letih in ga je neizjokanega nosila v sebi trideset let.
Prijateljica je pridobila energijo, lahkotnost in smisel življenja, katerih pred zdravljenjem ni poznala. Zaradi nje je bil vesel,hkrati pa osupel in razočaran nad seboj. V vseh letih proučevanja uma in možganov, med vsem izobraževanjem iz znanstvene psihologije in pozneje psihiatrije nikoli ni bil priča tako globokim spremembam ali se seznanil s takšnimi metodami zdravljenja. V resnici so ga dejavno odvračali od poskusov, da bi se seznanil z njimi, kot bi šlo za mazaške poskuse šarlatanov, nevredne zdravnikov, ki si ne zaslužijo niti znanstvene radovednosti. Toda prijateljica je dosegla veliko več kot sem pričakoval od metod, katerih so me učili, se pravi psihiatričnih zdravil in kovencionalne pogovorne terapije.
Sedem naravnih metod, ki jih opisuje v knjigi temelji na lastnih mehanizmih v umu in možganih, ki pomagajo k ozdravitvi depresije, tesnobe in stresa. Vse so bile raziskane in študije o njih so objavljene v prestižnih znanstvenih časopisih. Mehanizmov po katerih delujejo še vedno ne razumemo dobro, zato so ostale na obrobju glavnih tokov medicine in psihiatrije.
Stanje je žalostno
Čeprav je stresa, tesnobe in depresije vedno več, tisti ljudje, ki trpijo zaradi teh težav, dvomijo o dveh tradicionalnih stebrih čustvenega zdravljenja – o pogovorni terapiji in zdravilih. Harvardska raziskava je že leta 1997 pokazala, da ima večina Američanov raje „alternativne in komplementarne“ metode zdravljenja.
Psihoanaliza izgublja veljavo.
Danes je najpogostejša oblika psihoterapije kognitivno-vedenjska terapija (knjiga je bila izdana leta 2003 in morda se je
od takrat stanje v psihoterapiji izboljšalo in vedenje razširilo). Veliko je dokazov, da ta terapija pomaga ljudem s tem ko nadzorujejo svoje misli in prepričanja. Vendar pa veliko ljudi ne zadovolji…
Poleg psihoterapije poznamo „biološko psihiatrijo“. To je moderna oblika psihiatrije, ki zdravi predvsem s psihotropnimi zdravili, kot so Prozac, Zoloft, Paxil, Xanax, Litij, Zyprexa in tako dalje. Ta zdravila skoraj v celoti prevladujejo v vsakdanji medicinski praksi. Toda blagodejno delovanje psihiatričnih zdravil se pogosto preneha, ko jih ne jemljemo več in mnogim ljudem se obolenje vrne.
Drugačen pristop
V bolnišnici Shadyside pri univerzi Pittsburg so pet let raziskovali, kako obvladati depresijo, tesnobo in stres z naravnimi metodami, ki temeljijo predvsem na naravnih zdravilnih mehanizmih v telesu, in ne na pogovoru ali zdravilih.
Njihovo delo so usmerjala naslednja glavna izhodišča:
– V notranjosti naših možganov so čustveni možgani, pravi „možgani znotraj možganov“. Zgrajeni so drugače, njihove celice so drugače organizirane in celo njihove biokemične lastnosti so drugačne od ne korteksa, najbolj „razvitega“ dela možganov ter središča za jezik in mišljenje. Čustveni možgani delujejo do določene mere neodvisno od „naprednejšega“ dela možganov. Jezik in mišljenje imata v bistvu le omejen dostop do čustvenih možganov.
– Čustveni možgani uravnavajo vse od česar je odvisno naše psihično zdravje in večino tistega, kar uravnava fiziologijo telesa; delovanje srca, krvni tlak, hormone, prebavni sistem in celo imunski sistem.
– Čustvene motnje so posledica neravnovesij v čustvenih možganih. Pri mnogih ljudeh izvirajo iz bolečih dogodkov v preteklosti, ki nimajo nikakršne povezave s sedanjostjo, vendar še vedno pogojujejo njihovo vedenje.
– Glavna naloga zdravljenja je „reprogramiranje“ čustvenih možganov, da se prilagodijo sedanjosti, namesto da se nenehno odzivajo na pretekla doživetja. Zato je na splošno učinkoviteje uporabiti metode, ki delujejo preko telesa in neposredno vplivajo na čustvene možgane, kot pa na pristope, ki v celoti temeljijo na jeziku in razumu, za katere čustveni možgani niso tako dojemljivi.
– V čustvenih možganih so naravni mehanizmi za samozdravljenje – ozdravitveni nagon. Primerjamo ga lahko z drugimi mehanizmi samozdravljenja telesa, kot na primer celjenje ran, ali odstranitev okužbe.
Ozdravitveni nagon uporabi vse prirojene zmožnosti čustvenih možganov za iskanje ravnovesja in dobrega počutja. Z ozdravitvenim nagonom se povezujejo naravne metode zdravljenja, ki delujejo preko telesa.
Te naravne metode zdravljenja, ki so opisane tukaj, neposredno vplivajo na čustvene možgane in pri tem skoraj povsem obidejo jezik. Ne glede na to, od kod izvirajo čustva, se vse začne pri njih. Zato si bomo najprej ogledali kako delujejo čustveni možgani in kako je njihova ozdravitev odvisna od telesa.
Neskladnje v nevrobiologiji: težavno partnerstvo dveh delov možganov
Primer Petra iz Kanade. Imel je prisluhe; glasove v glavi, ki so mu govorili stvari. Bil je odločen v šoli, zelo inteligenten. Zaradi glasov je postal nasilen in enkrat napadel svojo mamo zato so ga peljali v bolnico in mu dali zdravila. Po več tedenskem zdravljenju so glasovi izginili, pa je on postal kot „rastlina“, postal je povsem indiferenten, kot “zombi”. Glasov ni več imel, je pa postal popolnoma apatičen in Tu je težava: kjer ni čustev, ni življenja!!
V knjigi je predstavljenih mnogo raziskav iz znanih univerz. Tukaj predstavim samo nekatere izmed njih:
Raziskovalci iz Yala so za merjenje čustvene inteligence opredelili „čustveni količnik“. Utemeljili so ga na štirih osnovnih spretnostih:
1. Sposobnost razpoznati čustveno stanje pri sebi in drugih.
2. Sposobnost dojeti naravni tok čustev (….)
3. Sposobnost razmišljanja o lastnih čustvih in čustvih drugih
4. Sposobnost uravnavanja čustev pri sebi in drugih
Po Golemanovi tezi je visoka stopnja čustvene inteligentnosti boljši kazalnik uspevanja v življenju kakor inteligenčni količnik.
Veliko raziskav na univerzah je ugotovilo, da inteligenčni količnik ni povezan z uspešnostjo ljudi v življenju, temveč je to odvisno od čustvene inteligence. Študentje z najvišjimi ocenami na univerzi pozneje niso imeli najsrečnejšega družinskega življenja in niti največ prijateljev.
Uspešnosti otrok v odraslosti ni najzanesljiveje napovedoval njihov inteligenčni količnik, temveč njihova sposobnost, da so se v težkem otroštvu znali spoprijemati s svojimi čustvi, da so premagovali frustracije in sodelovali z drugimi.
Limbični možgani uravnavajo čustvovanje in telesno fiziologijo
Limbični možgani so najglobje plasti človeških možganov. Do neke mere so pravzaprav „možgani znotraj možganov“.
So poveljniško mesto, ki ves čas sprejema informacije iz različnih delov telesa. Nanje odgovarja z uravnavanjem telesnega fiziološkega ravnovesja. Njegovim ukazom sledijo dihanje, srčni ritem, krvni tlak, apetit, spanje, spolni nagon, izločanje hormonov in celo imunski sistem.
Čustveni možgani so torej v skoraj tesnejšem odnosu s telesom kot kognitivni možgani, zato je na čustva pogosto lažje vplivati preko telesa kot preko jezika.
Naši čustveni odnosi – predvsem odnosi z ljudmi iz naše skupnosti – imajo zelo pomembno telesno komponento, torej neposredno vplivajo na naše fizično bitje. Ta telesna vrata v čustvene možgane so neposrednejša in tudi učinkovitejša kot misel in jezik.
Možganska skorja uravnava spoznave, jezik in mišljenje
Prefrontalna skorja je del neokorteksa, ki je odgovoren za pozornost, koncentracijo, omejevanje vzgibov in nagonov, ustvarjanje družbenih odnosov in moralo vedenje.
Kadar se dvoje možganov med seboj ne ujema
Če obe možganski polovici tekmujeta med seboj nismo srečni. Kadar pa sodelujeta med seboj pa občutimo notranjo harmonijo. Čustveni možgani nas usmerjajo k izkustvom, ki si jih želimo, kognitivni nas skušajo čim inteligentnejše pripeljati do tja. Posledica tega je harmonija, ki v nas poraja občutek: „V svojem življenju sem prav tam, kjer želim biti“. Ta občutek je podlaga vseh trajnih doživetij dobrega počutja.
Čustveni kratki stiki
Na univerzi Yale so odkrili, da čustveni možgani lahko „izklopijo“ prefrontalni korteks. Kadar smo v stresu, prefrontalni korteks ohromi in izgubi sposobnost nadzora nad našim vedenjem. Nenadoma ga prevzamejo refleksi in nagonski odzivi.
V medicinski praksi sta dva pogosta primera čustvenega kratkega stika.
Prvi je t.i. Posttravmatska stresna motnja. Po hudi travmi delujejo čustveni možgani kot zvest in vesten stražar, ki so ga zalotili pri dremežu. PTSM sproži alarm vse prepogosto, kot da čustveni možgani niso prepričani, ali je res vse varno.
Drugi primer je nekaj kar psihiatri imenujejo tudi panični napadi. Limbični možgani v hipu prevzamejo nadzor nad vsemi telesnimi funkcijami.
Zaviralno delovanje mišljenja
Po drugi strani pa kognitivni možgani nadzirajo zavestno pozornost in so zmožni umirjati naše čustvene odzive preden bi ti prestopili mejo. Študija je pokazala, da lahko zavestno delujemo na čustva in jih nadzorujemo.
Miselni nadzor pa je lahko dvorezen meč. Če je premočan lahko izgubi stik s klici na pomoč, ki prihajajo iz čustvenih možganov. Pretiran nadzor nad čustvi lahko oblikuje osebni temperament, ki ni dovolj „občutljiv“. Tako lahko na primer poiščemo kopico tehtnih razlogov, zakaj se oklepamo zakona ali poklica, ki žali naše najgloblje vrednote in nas onesrečuje.
Če ne poslušamo svoje stiske še ne pomeni, da bo prešla.
Ker se čustveni možgani sporazumevajo predvsem z našim telesom, se ta brezizhodni položaj lahko kaže s telesnimi težavami, njihovi simptomi pa so klasične stresne motnje: nerazložljiva utrujenost, visok krvni tlak, kronični prehladi in druge okužbe, bolezen srca, prebavne motnje in težave s kožo. Raziskovalci iz univerze Berkeley so nedavno celo ugotovili, da ZATIRANJE negativnih čustev, ki poteka v kognitivnem delu možganov, še bolj obremenjuje naše srce in ožilje kot negativna čustva sama po sebi!
INTELIGENCA SRCA
Znanstveniki so odkrili, da je stres večji dejavnik tveganja za srčno obolenje kot kajenje.
Kadar so čustveni možgani ohromljeni, srce trpi in nazadnje oslabi. Najpresenetljivejše odkritje pa je, da ta odnos deluje obojestransko. Pokazalo se je, da dobro delovanje srca vpliva tudi na možgane. Nekateri kardiologi in nevrologi celo govorijo o „srčno-možganskem sistemu“, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno.
Srce čustev
Čustva občutimo v telesu, ne v glavi!
Šele pred kratkim so odkrili, da imata prebavni sistem in srce lastno mrežo deset tisoče nevronov, ki delujejo kot „majhni možgani“ v telesu. Čeprav so njihove zmožnosti obdelave omejene, so te skupine nevronov sposobne tej zaznavi tudi prilagoditi svoje vedenje in celo spremeniti svoj odziv na podlagi svojih izkustev – kar pomeni, da nekako ustvarjajo lastni spomin. Srce ima svojo lastno mrežo delno avtonomnih nevronov in je tudi majhna hormonska tovarna. Izdeluje lastne zaloge adrenalina….
Navsezadnje lahko srce vpliva na celotni organizem z vibracijo svojega elektromagnetnega polja, ki ga je mogoče zaznati tudi nekaj deset centimetrov stran od telesa, njegovega pomena pa še ne poznamo dovolj.
Srce zaznava in čuti! Ko se – dobesedno – naučimo uravnavati svoje srce, se naučimo uravnavati tudi čustvene možgane in obratno. Najmočnejša veza med srcem in čustvenimi možgani je razvejana dvosmerna komunikacijska mreža, ki jo poznamo kot „avtonomni periferni živčni sistem“ in mimo našega zavestnega nadzora ureja delovanje organov.
Kaos in koherenca
Znanstveniki na univerzi so prostovoljcem merili „srčno-možganski sistem“ preko računalnika.
1 – Najprej so morali udeleženci računati števila – takrat je bila krivulja zelo nazobčana in „groba“. Povprečno število srčnih utripov se je povečalo. Vzrok za to naj bi bilo vznemirjenje. Vendar osebe niso čutile ničesar.
2 – Nato so se morali osredotočiti na srce in si priklicati v spomin nekaj lepega ali prijetnega. Takrat se je krivulja hitro spremenila. Ostro zašiljene gore in usekane soteske so se spremenile v vrsto nežnih valčkov, nato pa močnejših valov, ki so bili enakomerni, gladki in lepo oblikovani. Plimoval je kot v umirjenem ritmu valov, ki pljuskajo na pečino.
Iz okenca na dnu zaslona je bilo razvidno, da se je fiziologija oseb spremenila iz 100% „kaosa“ v 80% koherenco. Ta rezultat so dosegli zgolj s tem, da so bili pozorni na svoje srce in si priklicali prijeten spomin. Ko spremenljivosti srčnega ritma ni več in se srce ne odziva več na naša čustva, predvsem pa, ko se ne more več ustrezno „upočasniti“ je smrt blizu.
Različne raziskave so pokazale, da negativna čustva, kot so jeza, tesnoba, žalost in skrbi najbolj zmanjšajo spremenljivost srčnega ritma in v našo fiziologijo vnesejo kaos. Nasprotno pa pozitivna čustva, kot so radost, hvaležnost in zlasti ljubezen pripomorejo k največji koherenci. Kaotična obdobja vsem nam povzročajo veliko izgube življenjske energije!
Obvladovanje stresa
Koherenca ni stanje sprostitve v običajnem smislu; ne zahteva, da se odmaknemo od sveta, niti da mora biti naša okolica umirjena ali celo pasivna. Prav nasprotno: v stanju koherence imamo boljši stik z zunanjim svetom. Lahko celo rečemo, da se v stanju koherence lahko odprto soočimo z zunanjimi okoliščinami, soočenje pa je harmonično in ne sovražno.
Raziskava v Seattlu z pet letnimi otroki, katerih starši so se kasneje ločili. Otroci, ki so imeli pred ločitvijo staršev dobro koherenco so samo ločitev sprejeli veliko bolje, kot otroci, ki so jo imeli slabšo.
Obvladovanje stresa s srcem
Pojem srčne koherence in dejstvo, da jo lahko zlahka nadzorujemo, je v popolnem nasprotju s tradicionalnimi spoznanji o obvladovanju stresa. Vemo, da kronični stres povzroča depresijo in tesnobo. Škodljivo pa vpliva tudi na fizično telo.
Težav se je treba lotiti iz drugega konca. Namesto ponavljajočih se poskusov, da bi dosegli idealne okoliščine (spreminjanje okolice) se moramo lotiti nadzora nad tistim, kar je znotraj nas – nad našimi telesnimi procesi.
Ko zmanjšamo fiziološko zmedo in kar najbolj povečamo srčno koherenco se takoj začnemo počutiti bolje; izboljšamo tudi odnose z drugimi ljudmi, bolj smo zbrani, dejavnejši in imam bolj pozitiven odnos do življenja. Potem ko obvladamo svojo notranjost, tudi zunanji svet manj vpliva na nas. Zato pa mi lažje vplivamo nanj.
Srčno koherenco je prvi opisal fizik Dan Winter leta 1992, sedaj pa to raziskuje inštitut HeartMath v Kaliforniji. To delo raziskujejo tudi v Evropi, npr. v Londonu; prof. Alan Watkins.
Vadba srčne koherence povezuje stare modrosti in tradicionalne tehnike, ki jih uporabljajo pri jogi, meditaciji, vadbi pozornosti in sproščanju. Koherenca med srcem in čustvenimi možgani stabilizira avtonomni živčni sistem, tako simpatičnega kot parasimpatičnega. Ko se navadimo na to notranje stanje, se začnemo tako rekoč neposredno sporazumevati s srcem.
Ko vzpostavimo koherenco si moramo le postaviti vprašanje in pozorno prisluhniti odzivu srca. Če bo odziv sprožil nov val notranje topline in dobrega počutja, potem si srce želi, da bi ohranilo stik. Če pa se srce nekoliko umakne vase – ko se koherenca zmanjša – se želi stiku izogniti in bi svojo energijo raje usmerilo drugam. A to še ne pomeni, da bomo ravno sedaj dobili pravi odgovor. V tem pristnem notranjem dialogu vidim srce kot poseben most do našega „prvinskega jaza“, ki deluje v imenu čustvenih možganov in se nenadoma odpre neposredni obliki komunikacije. In nadvse pomembno je ugotoviti, ali naši čustveni možgani kažejo v drugo smer od tiste, ki smo jo izbrali razumsko.
Koristni učinki koherence
Rezultati zdravljenja s srčno koherenco so bili veliko bolj uspešni, kot z uradnimi zdravili.
Veliko ljudi so na teh inštitutih izurili glede pomoči ljudem pri srčni koherenci – usposobili so se za nevtraliziranje stresa na treh ravneh – telesni, čustveni in socialni. Ljudje, ki so en mesec vadili srčno koherenco so imeli neverjetne spremembe; znižanje krvnega tlaka, hormonsko ravnovesje se je izboljšalo, podvojil se jim je odstotek t.i. „hormona mladosti“; zmanjšal se je stresni hormon. Takšne spremembe (hormonske) odražajo temeljito obnovitev fiziološkega ravnovesja, ki je še presenetlivejša, ker jo dosežemo brez zdravil ali sintetičnih hormonov.
Vadba srčne koherence koristi tudi imunskemu sistemu.
Raziskave so pokazale, da posameznikova raven stresa neposredno vpliva na verjetnost, da se bo prehladil.
Večji ko je stres, verjetneje bo klinično zbolel. Vsakič, ko doživimo neprijeten prepir v službi, z zakoncem ali celo na ulici, naša obrambna moč proti okužbam ošibi za šest ur! Razen če nam uspe ohranjati koherenco.
Veliko je primerov, ko so testirali vodilne ljudi največjih podjetij; direktorje in delavce. V neki bolnici so za srčno koherenco usposobili medicinske sestre. Tudi srednješolce so to naučili in rezultati so bili takoj vidni.
Življenje v koherenci
Pediatrinja Francoise Dolto iz Francije v 70 letih. Ona je otroke, ki se imeli resne težave povedati kaj jih teži in jih ni bilo mogoče potolažiti vprašala direktno vprašala „kaj čuti tvoje srce?“ Vedela je, da ji ta stavek odpira vrata naravnost k otrokovim čustvom in se ji ni bilo potrebno ukvarjati z miselnimi konstrukti….
Za tiste med nami, ki nas je življenje ranilo in katerih rane še niso zaceljene, pa je pogled vase boleč in tesnoben. V takem stanju koherence ne moremo vzpostaviti. Navadno je bolečina posledica travme, v kateri so nas čustva tako preplavila, da naši čustveni možgani, z njimi pa tudi srce ne delujejo več tako kot prej. Naš srčno-možganski sistem ni več kompas, ampak zastava, ki nemočno drhti v vetru. V takih primerih uporabimo drugačen način vzpostavitve ravnovesja. Ena od teh metod izvira iz mehanizma sanj: EMDR, desentizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem.
Travmatične izkušnje dejansko zaznamujejo možgane.
Raziskave na Univerzi Harvard so pokazale, da ljudje ob travmah izklopijo levi prednji del možganov, ki je odgovoren za jezikovno izražanje, vklopi pa se osrednji del možganov, središče za strah v čustvenih možganih.
Psihiatri vedo, da je te zapise v možganih težko izbrisati. Ljudje pogosto doživljajo simptome še desetletja po izvirni travmi (vietnamski veterani, preživeli holokavst, ženske pod nasiljem, itd.).
Trajna sled bolečine
Vsak od nas je že doživel manjše ali večje travme v svojem življenju. Vsak od nas je o dogodku veliko premišljeval, dobil veliko nasvetov od različnih ljudi, prebirali članke o podobnih položajih in kako se odzvati nanje, morda celo brali knjige za samopomoč. Iz vseh virov smo se naučili in verjetno zelo dobro, kaj naj si mislimo o tem položaju in vemo tudi, kako naj bi se v zvezi s njim počutili. Vendar pa pogosto čustva ostanejo nekje zadaj, zasidrana v preteklosti, čeprav se je naše kognitivno-racionalno vedenje spremenilo. Človek, ki je doživel prometno nesrečo, ima na primer na avtocesti še leta in leta občutke nelagodja in napetosti, čeprav ve, da nesreče ni zakrivil on in vozi po isti cesti brez nezgode. Ženska, ki je doživela spolni napad, še vedno otrpne, kadar skuša biti telesno intimna z ljubljenim moškim, čeprav ji je všeč in si želi odnos. Kot da se nevronske mreže k kognitivnih možganih, ki predstavljajo vsa ustrezna spoznanja, ne bi povezale z nevronsko mrežo v čustvenih možganih, kjer so se vedno zapisi bolečega čustvovanja
Premiki oči v sanjah
Psihiatri poznajo „prekinitev stika“ pri PTSM. Vedo, da je ravno zaradi nepovezanosti med ustreznimi mislimi in otežujočimi čustvi, ki so ostala od travme, to stanje najtežje zdraviti. Uvideli so, da samo pripovedovanje o travmi večinoma ne prinese potrebne povezave med starim čustvenim spominom in ustreznejšim pogledom na dogodek v sedanjosti. Zavedajo se, da se ljudje zaradi spominjanja travme pravzaprav velikokrat počutijo slabše, ne pa bolje.
Psihiatri tudi vedo, da imajo zdravila le omejen učinek. Dejansko so sami priznali, da pri PTSM nimajo ustreznega načina zdravljenja, da so možni le dobrodejni posegi.
Študija, ki je raziskovala 80 oseb je ugotovila, da je 80 odstotkov oseb, ki so se zdravili z EMDR opomoglo v treh 90-minutnih srečanjih. Ne poznamo nobenega psihiatričnega zdravljenja, niti tistega z najmočnejšimi zdravili, ki bi imelo takšne rezultate po treh tednih.
Mehanizmi samozdravljenja v možganih
EMDR izhaja iz podmene o „sistemu za adaptivno predelavo informacij“ vgrajenem v naš živčni sistem, da bi nam pomagal notranje rasti. Koncept je preprost: vsi vse življenje doživljamo travme z „malo začetnico“ zaradi katerih večinoma ne razvijemo PTSM.
V nekaterih primerih pa prilagoditvena sposobnost našega sistema ni dovolj velika. Travma je lahko premočna, kot na primer posilstvo, mučenje, izguba otroka.
Druga kritična okoliščina je, da nas travma – tudi če ni tako huda – doleti, ko smo še posebej ranljivi. Morda se zgodi v otroštvu, ko smo telesno nemočni, da bi se branili in ko naš živčni sistem še ni razvit. Tudi v odraslosti smo lahko telesno ali čustveno ranljivejši kot navadno; razlogov za to je veliko.
Telo si zapomni čustva
Znanstvenik Kolk predpostavlja, da je spomin na travmo informacija o dogodku, ki je ostala zamrznjena v živčnem sistemu v skoraj izvorni obliki. Podobe, misli, zvoki, vonji, čustva, telesni občutki in prepričanje o sebi, ki so se razvili v trenutkih travme (npr. „Nemočna sem“), se shranijo v živčno mrežo, ki začne živeti lastno življenje. Zasidrana je v čustvenih možganih, nepovezana z našimi razumskimi spoznanji o svetu in postane sveženj nepredelanih in ovirajočih informacij, ki jih lahko znova prikliče še tako oddaljen spomin na izvorno travmo.
Katerakoli podoba, zvok, vonj, čustvo, misel ali celo telesni občutek, podoben tistemu, kar se je zgodilo med travmo, lahko obudi celotno doživetje disfunkcionalno shranjenega spomina.
Postopek EMDR deluje tako, da obudi spomin na travmo v vseh njenih različnih sestavinah – na vidni, čustveni, spoznavni, predvsem pa na fizični ravni (odmev prizora na telesu). Nato terapevt naroči osebi naj zgolj s pogledom sledi njegovi roki, ki se hitro premika pred njenimi očmi in tako izzove ustrezne očesne premike. Ta proces stimulira človekov vrojeni „sistem za adaptivno predelavo informacij“, ki sam ni mogel uspešno predelati spomina.
Bistvo te zamisli je, da s povzročanjem očesnih premikov podobnih tistim v REM-fazi spanja, pomagamo naravnemu zdraviteljskemu sistemu uma, kateremu samemu dotlej ni uspevalo predelati spomina – očesni premiki pri EMDR pospešijo naravno ozdravitev duševne travme.
Tudi travme z „malo začetnico“ puščajo trajne sledi
Levji delež duševnih motenj, ki jih vsak dan srečujemo v klinični praksi – depresij, tesnob, motenj hranjenja, alkoholizma in zlorabe drog – ima izvor v travmatičnih dogodkih. Ta teorija je bila pomemben prispevek, vendar ji na žalost ni sledila terapevtska metoda, ki bi žrtvam čustvene travme lahko prinesla hitro olajšanje.
Ko EMDR odstrani disfunkcionalno sled čustev, simptomi psihičnih motenj po navadi povsem izginejo in lahko se izrazi nova osebnost. S to intervencijo, ki zdravi vzrok simptomov, namesto da bi simptome pomagala le blažiti, se spremeni celoten pristop k zdravljenju – toliko bolj, ker so travme z „malo začetnico“ zelo pogoste in poleg PTSM povzročajo tudi mnoge druge simptome.
Avtor kasneje v knjigi predstavi nekaj od naravnih načinov pomoči pri lajšanju in zdravljenju psiholoških, čustvenih in fizičnih bolezenskih stanj. Predstavi akupunkturo in mnoge raziskave, ki kažejo na to, da ima akupunktura neverjetne pozitivne učinke na zdravje človeka.
Znanstvena raziskava je potrdila modrosti akupunkture, vendar so bili rezultati tako neverjetni, da jih zahodni znanstveniki raje niso raziskovali. Harwardska raziskava je pokazala, da akupunkturne igle lahko blokirajo predele čustvenih možganov, ki so odgovorni za doživljanje bolečine in tesnobe. Pospešuje izločanje endorfinov, malih molekul, ki jih proizvajajo možgani in se obnašajo kot morfij ali heroin.
Akupunktura pomaga vzpostaviti ravnovesje avtonomnega živčnega sistema.
Predstavi tudi pomembnost omega 3 in omega 6 hranil za človeške možgane.
Nadaljevanje sledi v kratkem..