Vsebina spodnjega teksta je ena izmed mojih najbolj raziskanih področjih človeka. Več kot 15 let sem bil aktiven pri raziskovanju bolezenkih stanj ljudi, pa naj si bo na fizičnem, čustvenem, psihičnem ali duhovnem nivoju. V tem času sem sodeloval in se učil od najboljših zdraviteljev in terapevtov in različnih smeri in področij, nato pa sam raziskoval in prakticiral na sebi in mnogih ljudeh.
Ta tematika ne bo imela konca, saj se bo njena vsebina nadaljevala v nedoločen čas v prihodnosti, kajti ves čas bom sam prihajal do novih odkritij in spoznanj in ravno tako drugi ljudje in posledično kolektivna zavest. Zato je ta vsebina nekaj kar se ves čas širi, raste in poglablja.
Spodnje besedila je tako začetek in osnovna razlaga in pogled na bolezni, poškodbe in na njihovo zdravljenje in uravnovešanje. Sledilo bo več dodatnega in sorodnega teksta.
UVOD
Če bi radi pomagali sebi ali drugim pri bolezenskih stanjih in poškodbah je morda za začetek dobro, da vsaj do neke mere zavedamo kaj bolezen je ali še bolje, kaj jo povzroča?
Odgovorov na ta vprašanja je veliko ali pa je vsaj pogledov na to tematiko več, kot bi si mislili. Morda najbolj preproste odgovore skrivajo najstarejše tradicije zdravljenje, kot sta Indijska, Kitajska in šamanske (domorodne) tradicije, ki imajo več kot štiri tisočletno zgodovino in ki ti na človeka in zdravje gledajo holistično.
Da bi razumeli bolezni in poškodbe, moramo razumeti in poznati tudi kaj je človek, kaj življenje in kako vsi dejavniki delujejo v medsebojni povezanosti. Na teh področjih je zahodni pogled na svet na žalost že daleč v preteklosti zavzel zelo omejen in „trd“ pogled in stališča. Življenje dojema mehansko, tehnično oziroma „Newtnovsko“ – samo tisto, kar lahko izmerimo z nam znanimi preverjenimi načini je resnično in obstaja, vse ostalo je plod domišljije; na tem bazira „Evropski“ način dojemanja življenja in človeka. Ostale tradicije pa človeka in posledično bolezni dojemajo več plastno holistično in pri zdravljenju uporabljajo mnogo različnih pristopov.
Sam izhajam iz holografskega dojemanja človeka in življenja, ker je vsak aspekt neločljivo povezan z drugimi ravni življenja in kjer je zavest tista, ki povezuje vse ravni realnosti.
Pri človeku vedno vključujem naslednje nivoje in ravni; fizičnega, čustvenega, umskega, duhovnega, dušnega, nezavedno (podzavest), notranjega otroka, naše Sence, arhetipske nivoje, življenjsko-vitalno energijo, osebnost (skupek čustev, misli, reakcij, itd.), vibracijo, inteligenco srca in kozmične nivoje.
Velikokrat sodelujem z osebami, ki delajo naravne diete (detox-e), da se telo osebe sčisti toksinov in nesnage; z osebami, ki izvajajo terapevtske masaže oziroma bodywork in psihoterapevti, če je glavni izziv na psihološkem nivoju.
Spodaj podajam svoj pogled na človeka, bolezni, poškodbe in pomoč in podporo pri zdravljenju in celjenju.
KAJ JE BOLEZEN?
V osnovi je bolezen stanje neravnovesja, ki izhaja iz določenega nivoja našega bivanja; lahko je fizične, čustvene, umske, dušne ali duhovne narave. Sam se tukaj osredotočam na najglobje ravni človeka in sicer naša zanikana čustva, naše rane, bolečine in odrezane dele nas samih. Vendar je vseeno potrebno omeniti učinke prehrane na naše zdravje.
Hrana in zdravje
Mnogo ljudi se glede zdravja posveča zdravi hrani in kako le ta vpliva na naše zdravje; od mesa, mlečnih izdelkov, do stanj Ph in kislosti v telesu in podobnem. Zdrava hrana načeloma predstavlja okoli 30% vsebine zdravljenja bolezni in poškodb, v nekaterih primerih veliko več. To pomeni uživanje presne hrane oziroma predvsem zelenjave in sadja ali še bolje, da se oseba udeleži posta ali daljšega uživanja sadnih in zelenjavnih sokov in presne hrane. Mnogo raziskav je pokazalo, da zdrava hrana izboljša stanje pri mnogih psihičnih in mentalnih neravnovesjih (boleznih), med drugim tudi avtizmom in podobnim.
Poleg hrane pa je pomembno čustveno, psihično, energetsko in duhovno zdravljenje katere opisujem v nadaljevanju teksta.
Načeloma (se) bolezen:
• Ustvari, ker se moramo v življenju ustaviti. Kaže nam, da smo se zanemarili in da se moramo umiriti in začeti skrbeti za sebe.
• Pomeni, da se radikalno oddaljili od svojega naravnega ritma in načina življenja. Da smo zapustili skrb za sebe; za tako notranji kot zunanji svet.
• Pomeni, da moramo poglobljeno raziskati in spustiti bremena, težo in nerazčiščene stvari naših staršev in prednikov.
• Pomeni, da se moramo poglobiti v sebe in odkriti podzavestne programe, vzorce in prepričanja, ki so pomagala ustvariti bolezen.
• Pomeni, da se moramo soočiti s svojimi potlačenimi, odrezanimi in zanikanimi čustvi, občutki in notranji stanji; jih ozavestiti, sprejeti in predvsem ČUTITI.
• Pomeni, da se moramo soočiti s svojo notranjo temo in sencami.
• Pomeni ozavestiti svoje rane, poškodbe, šoke in travme, ki so zapisane v telesu in podzavesti.
• Pomeni, da se moramo naučiti brezpogojno sprejemati in ljubiti samega sebe; predvsem dele nas, ki smo jih odrezali nekje v preteklosti
• Pomeni, da moramo konkretno spremeniti način življenja na vseh področjih.
• Pomeni, da moramo konkretno spremeniti odnos do sebe in odnose z drugimi ljudmi.
• Pomeni, da si moramo v svoje življenje vrniti toplino, nežnost, »človeški dotik«, varnost, sočutje in hvaležnost
• Pomeni, da moramo spremeniti način hrane in hranjenja.
VZROKI OZIROMA IZVORI BOLEZNI:
• prevzemanja bremen in težav naših staršev na sebe
• se prenaša genetsko/energetsko preko bremen in teže prednikov
• izvira iz naše lastne kreacije našega življenja; kot so npr. potlačitve naših emocij, vzorci in programi, zamere, strahovi, nezdrav način življenja, itd….
• izvira iz tako imenovanih prejšnjih življenj
• posledic travmatičnih in šokantnih dogodkov (kratko in dolgo ročnih), predvsem iz otroštva
• izvira iz drugih nivojev naše realnosti
• Ne sprejemanje odgovornosti za svoje zdravje
Absolutno pa mora oseba pri zdravljenju aktivno sodelovati; če oseba ne zavzame aktivne vloge, če predaja svojo moč drugim in igra vlogo žrtve, potem so rezultati kratkotrajni, polovični ali pa jih celo ni.
Omenjena področja imajo mnogo različnih posledic in rezultatov. Nekatera izmed njih so na primer naslednja:
• vpliv dolgoročnega stresa
• zlom živčnega sistema
• zlom delov naše osebnosti in duše
• ločenost od telesa in čutenja
Globje gledano je bolezen pokazatelj nečesa kar sami pri sebi zanikamo in ignoriramo. Bolezen ustvarijo deli nas na katere smo pozabili in jih ločili od naše zavesti. Včasih so to stvari katerih smo se včasih zavedali, včasih pa so to področja, ki so bila nezavedna že v začetku našega življenja.
ŠOKI IN TRAVME
Spoznavamo, da učinki in posledice šokov in travm, stresnega in neharmoničnega okolja, ki se zgodijo v obdobju nosečnosti in v zgodnjem otroštvu direktno vplivajo na kemijske reakcije v naših možganih, v naši organih in celicah celotnega telesa; le to direktno vpliva na naš imunski sistem, našo psiho in fizično telo v vseh možnih pogledih.
Bolezni, ki se lahko razvijejo že v otroštvu ali kasneje v odraslosti so tako neposredno povezane s šoki in travmami, ki so nastale/nastajale v naši preteklosti, ki jih naše telo in celoten sistem ni zmogel »prebaviti« in posledično je telo izbralo bolezen kot reakcijo in sredstvo čiščenja notranjih bremen in toksičnosti.
To velja, tako za fizične bolezni, kot tudi za emocionalna in psihična-mentalna neravnovesja. Zavestno ne želim uporabiti izraza »psihične bolezni«, ker je ta besedna zveza zelo omejujoča in določujoča.
TELO SE ŽELI ČISTITI
V večini primerov je bolezen ali poškodba način preko katerega telo se čisti in osvobaja ujeto energijo – ki je lahko v obliki potlačenih emocij, čustev, občutkov, stresa, napetosti, ali pa misli, prepričanj in pogledov na sebe in svet.
Telo preko bolezni išče načine kako predelati ali iz sebe spustiti potlačena čustva in ujete energije, stres, bremena, zamere, strahove, itd. Ker ljudje sami ne živijo na način s katerim bi dovolili čustvom in vzorcem, da se sprostijo na naravni način, potem telo najde nenaravne načine, da se to zgodi; preko bolezni.
Bolezen je način telesa, kako čisti sebe toksičnosti (toksična čustva), bremena, stres in ujetosti.
Če telesu in celotnemu bitju dovolimo in mu pomagamo pri tem procesu se lahko zelo hitro uspe osvoboditi tistih stvari, ki mu ustvarjajo bolezen. Bolezen (in poškodbe) so samo načini (filtri), ki jih uporabi telo, da sprošča večje količine ujetih energij.
Zadaj za ujetimi čustvi se večinoma nahajajo večji ali manjši šoki in travme. Zaradi dolgoročnih ali kratkoročnih šokov in travm se deli nas odlomijo in izgubijo stik z življenjem. Na njihovo mesto ustvarimo naše umetne dele naše osebnosti – kar imenujemo naš ego, naše maske – ki jih nosimo, da z njimi zakrivamo svojo bolečino, rane, poškodbe, sram in krivdo. Le ti so povezani z našimi prepričanji, idejami, mislimi, vzorci, ki so lahko zelo omejujoča, črnogleda in zavirajoča.
KAKO SE VSE ZAČNE oziroma NAŠA ZGODBA SE ZAČNE NEKAKO TAKO:
Od trenutka ko pridemo v trebuh naše mame v svoje bitje in celoten sistem sprejemamo mamine in očetove energije (čustva, občutke, misli, emocionalna in psihična stanja). Ko se rodimo je vpliv staršev in bližnjih še toliko večji.
Vsako neravnovesje staršev otrok bolj ali manj sprejme v svoj pojav. Zdi se, da bolj ko starši niso sprejemali odgovornosti za svoje čustva, psiho in svoje življenje, več teh bremen in težav otrok prevzame na sebe.
Vsa čustvena neravnovesja staršev vplivajo na otroka. Problem je v tem, da se ljudje (kot celotna družba) sploh ne zavedajo svojih notranjih svetov in dogajanj. Ker smo ljudje/starši sami poškodovani in sami nosijo bremena in poškodbe od svojih staršev; ker imamo sami odrezane mnoge dele sebe; ker nimamo iskrenega in naravnega stika s sabo, potem tudi nismo sposobni biti v stanju, da le tega ne bi prenesli (predali) svojim otrokom.
Enostavno povedano, nismo zavestni svojega celotnega bitja in naše notranjosti. Zaradi tega ne sprejemamo odgovornosti za naš notranji svet in posledično to odgovornost nase prevzamejo naši otroci in vse naslednje generacije. Otrok hoče podzavestno vedno pomagati svojim staršem, ko pri njih čuti in zaznava stiske in težave.
Več o tem v drugih člankih.
Tako otrok že v prvih mesecih in letih svojega življenja nase prevzema nerazčiščena notranja stanja staršev, saj na njega pritiskajo bremena odnosov, stanj in dinamik v družinskem življenju. Trenutno je zavest ljudi in družbe taka, da se tega nivojev, teh dinamik in dogajanj ne zavedamo oziroma se nočemo zavedati. Rajši živimo življenje ignorance in preživetja. Pa čeprav je vse kar pišem tudi že potrjeno od mnogih znanstvenih raziskav, odkritij in česar se načeloma zavedajo psihoterapevti.
Največkrat se od ljudi sliši pripovedovanja, da je/so v družini:
• vsaj eden od staršev bil alkoholik
• bilo fizično, čustveno, psihično nasilje
• bili starši čustveno odsotni, hladni, zaprti in odtujeni
• da je nekdo od staršev bil trdosrčen, avtoritativen, tiranski, da so imeli „vojaško vzgojo“
• nekdo od staršev izvajal kontrolo, nadzor, nadvlado, tiransko avtoriteto, itd.
• nekdo igral vlogo žrtve in ubogega jaza
• da eden ali oba starša nista prevzemala odgovornosti za sebe in otroke
• bil nekdo bolan in je bilo treba skrbeti za njega/njo
• bile prisotne zlorabe in izkoriščanja (fizična, seksualna, čustvena, psihična, energetska)
• ni bilo prostora za toplino, nežnost, človeškost, pristno in naravno komunikacijo, odprtost, ljubezen, itd.
• bil kdo posesiven, manipulativen. Da so otroka pretirano ščitili, „dajali v vatko“, negovali in mu s tem odrekali samostojnosti in neodvisnosti.
• In še mnogo drugih primerov
Verjetno je težko najti osebo, ki bi resnično odraščala v harmonični družini, pa čeprav veliko ljudi misli, da so imeli lepo otroštvo in da so bili njihovi starši super in dobri. Neverjetno veliko ljudi ima idealiziran pogled na otroštvo in starše. Dostikrat ljudje rečejo: „vsake toliko sem jih dobil, vendar toliko kot sem zaslužil… nič bolj kot ostali… saj moj oče je bil dober, samo takrat ne, ko se je napil (vsaj 1x na teden)… moja mama me je imela res rada, pa čeprav je bila večino časa žalostna in depresivna… moji starši so mi dali vse kar sem potreboval, nismo se pa nikoli objeli in izkazali ljubezni…“
Vsako stanje, ki otroku ni dajalo konstantne varnosti, ljubezni, topline, zaščite in hkrati svobode, neodvisnosti in samostojnosti, ga je le to poškodovalo in ranilo.
Večina ljudi gleda na svoje otroštvo, starše in stanje v družini kot »dobro« in „v redu“. Nevednost, zanikanje ali ignoranca, ki jo ljudje imajo glede svoje mladosti je zelo prisotna, hkrati pa jo razumemo, saj izhaja iz obrambnih mehanizmov in “namišljenih svetov”, ki jih otrok ustvari, ko mu je prehudo in ne zdrži pritiskov okolice.
Kot družba imamo zelo popačen pogled na to, kako so emocionalno-psihična stanja in ljudje v našem zgodnjem otroštvu vplivala na nas in kakšne posledice niso še danes.
Čeprav se na alternativnem področju vedno več zavedamo posledic naše preteklosti je v resnici zelo malo ljudi sposobnih videti ozadja in posledice, ki so jih na nas pustila bremena, stiske in neozaveščeni deli naših prednikov.
In vse te »male travme« se potem prenašajo naprej v odraslost in v vsak delček družbe v kateri živimo; v šolski/izobraževalni sistem, v poslovni sistem, zdravstvo, medije, politiko, znanost, odnos do hrane in vsega ostalega.
Ko pa samo malce bolj pobrskajo po resničnem stanju vidijo, da so iz otroštva prišli zelo čustveno in intimno poškodovani. Vsaka malo boljša knjiga o zdravljenju notranjega otroka in stanj v družini zelo podrobno opise vzroke, stanja, posledice in resnice glede ranega otroštva in njegovih uničujočih posledic.
Otroku se v ranem otroštvu zgodi več stvari in sicer:
• Odreže velik del samega sebe, svoje resnične identitete, naravnosti in iskrenosti. Nauči se biti tak kot so njegovi starši in okolica.
• Velik del otroka zapusti njegovo telo.
• S tem ko odreže svoje resnične dele samega sebe, mora manjkajoče mesto zapolniti z nečim drugim. Takrat ustvarimo umetne dele nas samih; naše maske, naše ego dele nas, naše neresnične tvorbe, ki jih nato živimo naprej v življenju.
• Ustvari se mnogo podzavestnih programov, vzorcev, prepričanj in načinov delovanja, ki so umetna in nenaravna. („ni varno, da se izražam, ni varno biti ljubljen, ni varno biti iskren in odprt, ni varno biti kreativen, „moram se zaščititi“; „ni varno čutiti“; „ljubezen ne obstaja“, itd.)
• Nauči se zadovoljevati potrebe staršev in pozabi, da bi morale biti njegove potrebe zadovoljene od njih.
• Začne igrati vloge, ki mu jih nevede dodelijo starši.
• Začne živeti na način svojih staršev; kako dojema svet, odnose, partnerje, kako čuti, doživlja stvari, kakšen odnos ima do sebe in drugih, denarja, službe, itd. ali pa želi delovati povsem nasprotno kot svoji starši: »ne bom deloval tako kot je moja mama, oče«, »drugačen bom«, »jaz svojih otrok ne bom kontroliral«, itd. – pa vendar je zadaj isti vzorec in nagon.
• Zanika svoja čustva, občutke in pozabi na svojo notranjost.
• Pozabi na stik z božanskim.
Otrok, ki zboli že v mladosti v večini primerov konkretno prevzema čustven balast staršev, ki ga ne zmore predelati in zato zboli. Gre za čustven balast pomešan s stresom, živčnostjo, napetostjo, utrujenostjo, frustracijami, nemočjo in podobnim.
Gripe, prehladi, viroze, pljučnice in podobna stanja so v veliki primerov posledica zakritega stresa, napetosti, živčnosti in emocionalnega balasta v domačem okolju. Ker je otrokov živčni sistem krhek stresno in neljubeče domače okolje naredi njegov imunski sistem šibek in odprt za bolezni.
Vendar ni nujno, da se stresno okolje kaže samo v obliki virusov in grip. Lahko se kaže kot emocionalna ali psihična neravnovesja.; le to je odvisno od karakterja otroka in starša.
Ker že v otroštvu odrežemo dele sebe se kasneje v življenju le to le še bolj poglablja. Iz naših manjkajočih delov si ustvarjamo življenje na način, da bi zapolnili svoje izgubljene dele; odvisnosti, projekcije, nezdravo življenje. Ker se je stik z našim notranjim ritmom že v otroštvu poškodoval se je s tem poškodovala naša notranja baza in podlaga in nas kasneje življenjske obveznosti še bolj začnejo bremeniti in stres v nas se še bolj kopiči in se nato še bolj ločujemo sami od sebe. Pademo v vrtinec in začaran krog ujetosti v stresne situacije in nemoči iti ven iz njih.
MASKE, ŠČITI IN KOMPENZACIJE
Ko se deli nas poškodujejo, odlomijo, ranijo, potem na njihovo mesto nalagamo ogromno stvari, ki nas ščitijo in branijo pred čutenjem notranji ran in bolečin. Obdamo se z mnogimi ščiti, zidovi, kompenzacijami, umetnini deli, maskami, ki se kažejo kot odvisnosti, bolezni, čustvenimi in psihičnimi težavami in podobnim. Ujamemo se v različne kolektivne energije, deli nas, ki so odrezani se ujeti v različna ujeta čustva in tuje energije, v sebi nosimo polno energij drugih ljudi in tvorb, okolice, in vsega kar deluje na nas. Večje ko imamo rane in poškodbe v več starih energij nas le te potegnejo.
Ker jih ne želimo čutiti in da se pred njimi varujemo ustvarimo močne obrambne mehanizme, ki se kažejo kot kontrola, nadzor, manipulacije, zavajanje, odvisnosti, bežanje od samega sebe, igranje vlog in podobno.
Te obrambni mehanizmi in naši zanikan deli nas, ki se kasneje kažejo kot naše Sence začnejo ustvarjati svojo lastno življenje, lastne zgodbe in mite. Kažejo se mnogo različnih načinov v naših vsakodnevnih življenjih; v odnosih, službah, zdravju, hobijih, dojemanju sebe, drugih in okolice.
POTLAČENI ČUSTEVNI NABOJI – IMPLOZIJA ČUSTEV
Ko se deli nas odlomijo se hkrati zgodi tudi to, da potlačimo in globoko v telo potisnemo ogromno čustvenih nabojev, občutkov oziroma emocij. Najpogostejša med njimi so jeza, bes, krivda, sram, žalost, zamere, strahovi, …
Če te občutke zanikamo in ignoriramo dolgo časa le ti ustvarijo ogromne količine ujete energije, ki znotraj nas ustvarijo „implozijo“ (navznoter obrnjena eksplozija). Telo tako v določenem delu telesa doživlja ekstremne sile, ki se nimajo možnosti nikamor sprostiti.
Zgodi se obrat navznoter (implozija), kar pomeni, da nek organ ali del telesa »raznese« – eksplozija čustev, ki bi se morala izraziti navzven se obrne navznoter in ker nima prostora za sprostitev tako v živčnem, hormonskem sistem in telesu ustvari poškodbo v obliki bolezni ali poškodbe. Predstavljajte si silno energijo, ki jo zaprete v majhno telo in ki se ne more nikamor sprostiti; kot da bi pogoltnili bombo – ta bomba so naša nepredelana čustva, naš stres, napetost, živčnost, jeza, zamere, bolečine in podobno. Čustva in občutki so vredno povezani s prepričanji in vzorci, ki so shranjeni v naši podzavesti in ki smo jih ali prevzeli od svojih staršev ali pa so posledica odnosa in reakcija na stanje v primarni družini.
ŽIVĆNI SISTEM
Ko je naš živčni sistem preobremenjen zaradi specifičnih stvari (nakopičen stres, bremena, teža zaradi ujetosti čustev in vzorcev) se del nas dejansko zlomi in poškoduje. Ko se naš živčni sistem zlomi, se zlomijo tudi ostali naši sistemi; od imunskega, hormonskega, vitalnega, energetskega in ostalih sistemov.
Če je situacija resna, potem se najprej »zlomijo« deli nas, ki jih lahko rečemo »duša« ali duh. Če ima oseba resno situacijo, smrtno ogroženost, potem je situacija prišla tako daleč, da se je v osebi »zlomila« tudi duša ali vsaj del duše. Šamanske in določene ostale tradicije (tudi del psiho-smeri) dejansko govorijo o odtrganih, zlomljenih in izgubljenih delih naše duše, ki jih je potrebno poiskati, jih uravnovesiti in jih vrniti nazaj v telo.
BOLEZEN KOT ČIŠČENJE TELESA
Bolezen se ustvari, ko telesu ne omogočamo več, da bi na naraven način iz sebe sproščal toksična čustva, misli, stres in ostalo nesnago. Takrat začnejo ti deli nas znotraj nas »gniti« oziroma ustvarijo se »žepi« stresa, jeze, žalosti, zamer ali česarkoli drugega. Zaradi njih telo in ostali sistemi ne morejo več delovati na naraven način in ustvari se bolezen ali poškodba. Ko se nakopičene energije (zanikana čustva, stres, napetost, zamere, itd.) nimajo več možnosti naravno sproščati in se samo še bolj in bolj kopičijo. Takrat se v delih telesa ustvari energetska gmota, ki ima lastnost trdote, nepretočnosti in odrezanosti. Ta gmota dobi (pri težjih obolenjih) svojo lastno življenje in začne delovati proti ostalemu sistemu v osebi. Delovati proti ostalemu sistemu pa začne zato, ker smo nekje nekdaj odrezali dele sebe, ki jih nismo več hoteli čutiti; po navadi v ranem otroštvu oziroma ob večjih šokih in travmah in dolgoročnih situacijah, ki nam povzročajo neprijetnosti.
Vzrok, da začne delovati proti telesu in nam samim je v tem, da ko odrežemo in ločimo dele sebe od naše zavesti so ti ločeni deli »počutijo« zavrnjene in ignorirane. Zavrnjenost ustvari v nas to, da se ne maramo in da se ne sprejemamo; iz tega lahko sledi jeza, bes, zamere in posledično sovraštvo do samega sebe, samo kritika in na koncu destrukcija samega sebe.
Samo-destrukcija je v mnogih primerih izvor avto imunih bolezni, ki pa se lahko prenaša iz roda v rod preko ostankov bremen prednikov.
Odrasli ljudje ne znajo naravno sproščati ujetih in nakopičenih čustev in občutkov. S tem jih ohranjajo znotraj sebe in če se to nadaljuje dalj časa začnejo ta neizražena čustva „gniti“ in ustvarjati „energetske gmote“, ki postanejo zelo težka in trda – težka in trda energija zapira sproščen pretok energije v telesu in če ni pretoka se lahko ustvarijo bolezni in neravnovesja. Telo nam kaže kje v nas so ujete energije, ujeta čustva in programi in vzorci!
KAJ JE RESNIČNO ZDRAVLJENJE BOLEZNI?
„Vsaka oseba, vsak človek je edinstven in skupek vseh neštetih mozaikov, ki ga sestavlja raznolikost življenja. Vsak človek nosi svojo lastno zgodbo, ki ni enaka nobeni drugi. Vsak človek je edinstven v svoji raznolikosti in poti, ki jo hodi.“
Zato je pomoč in podpora osebi edinstvena in vzroki za bolezni so pri vsaki osebi edinstveni in lastni samo specifični osebi. Notranji ustroj človeka, njegova osebnost in vse kar nas sestavlja in določa je kot makrokozmos v mikrokozmosu; neskončno mnogih vplivov, dinamik in mnogoterosti.
Zato so tudi razlogi in vzroki za nastanek bolezni in poškodb lastni samo določeni osebi in njeni osebnosti in dušnim zakonitostim.
Na površini imajo bolezni in poškodbe iste imenovalce. Knjige kot so od L. Hay in podobne opisujejo kateri organi in težave so povezani z določenimi čustvi, vzorci, prepričanji in programi.
Vendar pa so to še vedno le simptomi in posledice globljih dinamik in situacij, ki smo jih doživeli v tem ali prejšnjih življenjih. Zakaj imamo jezo, bes, žalost, krivdo, zamere, sram, depresijo, poškodbe, rane, bolečine, vzorce, prepričanja in programe ki se kažejo na telesu, čustvih in psihi? Tukaj se potem vsaka oseba sooči s svojim lastnim življenjem, svojo lastno osebno zgodbo in dušnim potovanjem.
Resnično zdravljenje bolezni (in poškodb) je tisto, ki zdravi resnične vzroke in jedra bolezni, ki se velikokrat skrivajo v ozadju. Resnični vzroki v večini primerov niso fizični, biološki oziroma medicinski, čeprav se v nekaterih primerih, ko se na primer zastrupimo ali smo izpostavljeni težjim fizičnim vplivom preko njih seveda lahko vzpostavi bolezen ali poškodba (zastrupitve, alkohol, cepiva, itd.).
Tukaj nanašam na večino primerov, ko ljudje zbolimo zaradi psihičnih, čustvenih in energetskih vzrokov.
Večina bolezni izvira iz potlačenih čustev in občutkov oziroma zaradi odrezanih, ločenih, ignoriranih delov nas, ki se večina razvijejo zaradi podzavestnih programov, vzorcev, zapisov, odločitev, včasih tudi podzavestnih pogodb in zapriseg. Nekatere od njih so „nikoli več ne bom ljubil; nikoli več ne bo odprl svojega srca; treba je trpeti; izražanje čustev ni varno, ni pomembno; ker me je tega strah, tega ne bom nikoli več počel, itd.“ Veliko večino teh vzorcev in prepričanj nastane v prvih letih življenja kot odziv na odnos z našimi starši oziroma družinskimi člani.
ZDRAVLJENJE BOLEZNI
Ko se začnejo odrezani deli nas spet počasi vračati nazaj v našo lastno sprejemanje, ko jih z ljubeznijo, sočutjem in zavedanjem spet začenjamo vračati nazaj v „naše telo in življenje“, potem se v njih vrne življenjska energija in če ob tem ozaveščamo podzavestne programe, vzorce in zapise se tudi bolezenska stanja lahko zelo, zelo hitro pozdravijo ne glede ne to kako resna in nemogoča so.
VEČINA BOLEZNI IMA VZROK V ODREZANIH DELIH NAS SAMIH
Bolezen ali poškodba nastaneta zaradi tistih delov nas, ki smo jih odrezali od svoje zavesti, čutenja in sprejemanja. Zato tudi s časoma zbolijo, saj skoz njih ni več pretoka življenjske energije, ki bi „pri življenju“ ohranjala dele naše osebnosti in duše.
Kaj pa so naši odrezani deli?
Na splošno so to vsi deli nas, katerim je bilo preveč boleče in preveč težko čutiti določene občutke in so se zato, da je oseba lahko preživela odrezali od zavestnega dela osebnosti.
V tem primeru so obrambni mehanizmi dobro opravili svojo nalogo. Vendar nato naše odrezanosti ostajajo v tem stanju celotno naše življenje. Rezultat „odrezanosti“ sestoji in je skupek mnogih dejavnikov, ki vplivajo eden na drugega.
Glavni od teh dejavnikov so:
• naša biološka družina: vpliv mame in očeta na nas v ranem otroštvu.
• Bremena, teža in karma naših prednikov
• naša osebnost in naši obrambni mehanizmi (Kako se naša osebnost odziva na vse situacije in vplive zunanjosti; kako reagira na njih, kakšne obrambne mehanizme ustvarja in kakšna osebnost se ustvari glede na vse dejavnike).
• Odnosi, ki si jih ustvarjamo kasneje v življenju. Predvsem partnerski in bližnji odnosi.
• Naša osebna volje in zavesti.
Ti odrezani deli so tisti, ki kasneje ustvarijo bolezni in poškodbe!
Teh odrezanih delov se ljudje bojimo in se jih izogibamo, saj so boleči in v nas prebujajo rane in globoke neprijetnosti. Naredimo vse, da nam teh neprijetnih občutkov ni treba čutiti. Preko njih ustvarjamo odvisnosti, stres, napetosti, konflikte, neharmonične odnose in situacije; vse s čimer lahko zamaskiramo bolečine v odrezanih delih nas samih.
In ko se to stanje okrepi, nam šele telo preko bolezni (ali poškodb) pokaže kaj je tisto v nas, kar zanikamo in od česar bežimo. Seveda tega ne delamo zavestno („zanalašč“), temveč zato, ker ne vemo in ne znamo drugače; ker smo bili tako vzgojeni, ker tako deluje naša družba in ker naši obrambni mehanizmi dobro opravljajo svoje delo.
Glavnina odrezanosti se zgodi v zgodnjem otroštvu in mladosti. Kasneje se odrezanosti zgodijo ob travmatičnih in šokantnih situacijah, kot so npr. smrt bližnjega, nesreče, neharmonični odnosi, stresna služba, dolgoročen stres, napetosti, itd. in pa pri stanjih, ki jih živimo daljše obdobje.
OBRAMBNI MEHANIZMI
Kadarkoli smo doživeli neprijetne stvari, dogodke in situacije, ki so nas ranile in poškodovale smo iz njih ustvarili t.i. obrambne mehanizme, ki nas »varujejo« tudi kasneje v življenju, ko jih ne potrebujemo več. Ti obrambni mehanizmi so kasneje lahko zelo destruktivni za nas in naše celotno bitje, saj se lahko še vedno bojujejo in so v konstantnem konfliktu oziroma borbi; problem je v tem, ker se ta borba in konflikti dogajajo znotraj nas in tako je naše telo in bitje ves čas, kot na bojišču – ves čas v bežanju, boju ali zamrznitvi oziroma otopelosti – to stanje na nas vpliva stresno in obremenjujoče, kar vpliva na kemijske reakcije v telesu in na naš celoten imuniski sistem.
BEŽANJE IZ TELESA
Ena od stvari, ki je lastna vsem, ki so konkretneje zboleli je ta, da te osebe nočejo biti več v svojem telesu ali vsaj v določenih predelih svojega telesa.
Beg iz telesa se vedno zgodi ob kratko ali dolgoročnih travmah in šokih, ki smo jih doživljali v otroštvu. Takrat se navadimo živeti izven telesa, saj nočemo več čutiti in doživljati neprijetnih stvari, ki bi jih spet morali začutiti, če bi se zares vrnili nazaj v telo. Telesna govorica ljudi vedno jasno pokaže, da nočejo biti v stiku s svojim telesom in da ves čas bežijo iz njega. To se lahko (predvsem ljudem, ki niso navajeni teh izrazov in razumevanja) sliši zelo čudno in nerealno, da ljudje bežimo ven iz svojega telesa ali da niso prisotni v njem.
Vsakič, ko nočemo biti v telesu in bežimo iz njega s tem dejanjem odtegujemo življenjsko energijo tistemu delu iz katerega bežimo. Vprašanje, ki si ga zastavi večina ljudi pa je, zakaj bi sploh kdo hotel bežati iz telesa?
Spet je odgovor; naše travme in šoki, ki smo jih doživljali v otroštvu ali kasneje v življenju. Zaradi njih nam je v telesu neprijetno in smo se konkretno odrezali od njega, od občutkov, čustev in senzacij, ki nam jih predstavlja. Pri vsaki osebi, ki je bila malo resnejše bolna je bilo ob pogovoru z njo in na način kako je dojemala sebe in svojo preteklost vedno povsem jasno vidno, da je odrezala velik del sebe (zanikala, potlačila, ignorirala).
SOOČANJE Z BOLEČINO
Bolečina je nekaj od česar velika večina ljudi beži in se jo izogiba. Pa vendar je bolečina neizogibna pot zdravljenja in zdravja. V bolečini se skrivajo naši ranjeni in poškodovani deli nas samih, ki pa hkrati predstavljajo našo najbolj krhko, nedolžno in resnično esenco našega bitja.
Smo civilizacija, ki se boji bolečine in naravnega stika s telesom in občutkov skritih v njem. Zato naredimo vse, da se ločujemo od njega. Veliko ljudi ima takojšnjo reakcijo glede bolečine „zakaj pa bi hotel čutiti bolečino“, „kaj pa je dobrega v čutenju bolečine“, „v življenju sem že toliko pretrpela, da res nočem več čutiti bolečine“, „rajši živim radost, veselje in srečo, kot pa da sem v bolečini in neprijetnih stanjih“, itd. Seveda ne govorimo o tem, da hočemo vsak dan sproti živeti v bolečini in neprijetnostih; čeprav taki odgovori ljudi kažejo na to, da se to tako dojema. Govorimo o tem, da smo navajeni zanikati in bežati pred resnico, ki je dostikrat boleča in neprijetna in ko to delamo s tem zanikamo naše najbolj pristne in naravne dele nas samih. Najbolj ranjeni so vedno naši najbolj krhki, intimni in nedolžni deli nas samih in s tem ko zanikamo bolečino v njih, s tem zanikamo naše notranje zaklade.
Veliko „spontanih“ ozdravitev se je zgodilo že samo s tem, ko so se ljudje soočili s svojo bolečino (naj si bo zamera, jeza, krivda, sram, agresija, izguba bližnjega, zlorabe, itd.) in ji dali prosto pot osvoboditve – ko se to zgodi, se bolezen lahko neverjetno hitro pozdravi.
ODNOSI
Ker smo ljudje družabna bitja in težko živimo brez bližnjih odnosov imajo lahko le ti pozitiven ali negativen vpliv na naše zdravje. Odnosi nas lahko podpirajo ali uničujemo. Najpomembnejši vpliv imajo seveda najbližji odnosi; s starši, izvorno družino, s partnerji, otroci, prijatelji, odnosi v službah in včasih tudi učitelji. Nekateri recimo vztrajajo v nezdravih partnerskih odnosih v katerih so trpinčeni, v katerih je alkohol, nasilje, agresija, čustvena odtujenost in podobno. Če živimo dalj časa v taki atmosferi potem lahko preživimo le, da otopimo in odrežemo večji del sebe, ki tako ni več v pretoku življenja in s časoma začne »odmirati«, kar pomeni, da zboli.
POŠKODOVANA DUŠA
Zavedati pa se moramo, da veliko bolezni izvira iz poškodovane duše, duha in posledično naših čustev in emocij. V tem primeru je lahko čas zdravljenja in celjenja lahko daljši, saj so globine duše in emocij človekova osebna stvar in lasten samostojen notranji proces na katerega ima vpliv le in samo dotična oseba. Seveda lahko dušo, duha, emocije osvobodimo bremen, teže, tujih energij, karme, itd., vendar mora vsaka oseba iti čez osebno katarzo, svoje lastno notranje (včasih tudi zunanje) potovanje, da se zaceli, regenerira in pozdravi. Duša in emocije so veliko bolj kompleksne narave, kot samo fizično telo.
BOLEZEN KOT OSEBNA RAST
Bolezen se lahko ustvari tudi zaradi naše lastne osebne rasti in razvoja. Morda ne vsebujemo zgoraj naštetih situacij, vendar pa smo si morda izbrali stanje bolezni ali poškodbe samo zato, da bi lahko napredovali in se razvijali. Zakaj bolezen ali poškodba nas »prisili«, da pogledamo vase, v svoje življenje, da spremenimo pogled in percepcije na življenje, na ljudi, okolico in na sebe in da te nove poglede vnesemo v vsakodnevno življenje.
SPREMEMBE, KI SPREMINJAJO
Resnične in konkretne spremembe znotraj nas in mnogokrat tudi izven nas, lahko ustvarijo to, da se bolezen zelo hitro pozdravi in izgine. Ko izginejo vzroki, ki so ustvarili bolezen se fizično stanje hitro popravi, saj tako telesu in celotnemu sistemu dovolimo, da se samo-pozdravi.
Vendar to vseeno pomeni, da moramo telo podpreti pri čiščenju in detoksu. To v praksi pomeni, da je zelo priporočljivo, velikokrat nujno potrebno, da gremo za dalj časa na dieto z naravno, svežo in ekološko prehrano, da se gibljemo in izvajamo določene fizične prakse, da se naučimo samega sebe sprejemati in ljubiti.
Pomemben je tako:
fizično čiščenje -detox
čustveno čiščenje; čustveni – detox
umsko oziroma mentalno čiščenje- detox
podzavestno čiščenje (vzorcev, programov, zapisov, prepričanj, itd.)
duhovno čiščenje; ponovna povezava z božanskim
Za vsako od teh področji obstaja mnogo različnih pristopov in načinov iz starodavnih tradicionalnih modrosti, kot iz novodobnih pristopov. Nekatere izmed njih bom opisal kasneje.
STIK S FIZIČNIM TELESOM
Stik s telesom ne pomeni samo obiskovanje fitnesa, športa, rekreacije, joge, masaž in podobnih dejavnosti, čeprav le te lahko zelo pomagajo pri ohranjevanju zdravja v nas. Vendar bi rad poudaril, da resnični stik s telesom pomeni naravno čutenje čutov, nežnosti, mehkobe, senzualnosti, senzibilnosti, seksualnosti, krhkih, intimnih, nezavednih občutkov v telesu. Občutkov, ki so neverjetno senzibilni, senzualni in globoko povezani z našo intimo in globokimi čustvi, čutenji, notranjim otrokom oziroma z inteligenco in zavestjo telesa. Pomeni poslušanje in skrb za negovanje organov, delov telesa, kaj potrebujejo, kaj doživljajo in kako se počutijo. Vse to se vedno odraža v telesu in odnosu do njega.
Tudi tukaj pride do izraza čustvena inteligenca; koliko je oseba odprta in zdrava v svojem čustvenem telesu, ki se odraža v občutku telesa; dotiku in občutku.
NOV POGLED NA ZDRAVLJNJE IN ZDRAVILSTVO
Vsaka oseba v sebi nosi vso zdraviteljsko sposobnost, da pozdravi sebe, svoje telo, čustva, um in duha. Vse kar moramo narediti je, da odstranimo iz sebe vse tiste ovire in stare stvari, ki nam prepričujejo, da bi začeli zdraviti same sebe in da ponovno dobimo stik s svojo pravo resnično naravo, povezavo s svojim telesom, čustvi, umom, našim duhom in dušo.
Ali kot je dejal Gregg Braden: »Dokazano je, da se vsi organi lahko sami popolnoma pozdravijo pod pravimi pogoji in v pravem okolju.« Spoznati moramo katero je to okolju in celotnemu našemu bitju omogočiti ta prostor za zdravljenje. Sedaj so na Zemlji prišla v javnost različna znanja in vedenja o holografskih aspektih nas samih, o naši lastni matrici in matrici življenja in spoznanja, ki dokazano lahko v zelo hitro pozdravijo katerekoli bolezen, poškodbo ali podobno stanje človeka ali živali. Dejansko verjamemo in to ne samo preko teorije, temveč preko lastnih izkušenj, da ni nič na svetu, kar ne bi bilo ozdravljivo ali popravljivo ne glede na to, kar nam govori uradna znanost, ali naša stara prepričanja. Stanje, pa naj je še tako kompleksno in resno se lahko spremeni in „popravi“ v nedoločenem času.
Obstaja na več deset tisoče primerov ljudi, ki bi že »morali« biti pokojni zaradi težkih bolezenskih stanj, pa vendar so si jih pozdravili brez uradne medicine in še naprej živijo svoje življenje. Uradna medicina se z njimi ne ukvarja, le skomigne z rameni in pogleda stran, pa vendar je teh primerov vedno več.
URADNA MEDICINA
Zdravljenje bolezni s pomočjo antibiotikov, kemijskih tablet, sevanji in podobnimi metodami dejansko ne zdravijo bolezni – zdravijo samo simptome. Kar se zgodi s temi metodami je to, da se bolezen (gledano iz energetskega nivoja, ki vključuje čustva, občutke, vzorce, programe in še marsikaj drugega) samo se bolj potlači v telo in podzavest.
Uradni načini zdravljenja lahko navidezno uničijo slabe celice v nas (bolezen), vendar hkrati tudi vse kar je dobro v nas.
Ob delu z ljudmi, ki so prebolevali ali pa so ravno preboleli bolezni s pomočjo močnejših zdravil ali sevanj je ta trditev povsem jasna. Ljudem, ki so uživali močna zdravila ali imeli sevanja se jasno kaže, da je njihovo celoto bitje otopelo, »suho«, odrezano od organskosti in naravnosti, »sterilno« in kot da bi bilo odrezano od topline življenja.
Če v človeku ni življenja ni niti zdravja. Če v človeku ne spodbujamo življenja organskosti in naravnosti – kar je bistvo biti človek; čustva, naša človeška esenca, naš človeški ustroj se prebudi ob naravnosti in organskosti in ne obratno – potem v njemu uničujemo življenje.
Življenje pa je vedno neločljiva povezanost vsega kar obstaja; je zavest, je energija, je ljubezen in je Narava.
Kadarkoli seciramo, ločujemo, ekstrahiramo, kemijsko preoblikujemo s tem izgubimo naravno esenco Narave, življenja in človeka.
Medicinska zdravila v večini primerov ne pomagajo telesu in energiji, da bi se še bolj sprostila, temveč je ravno obratno. Zdravila imajo obraten učinek; proces resničnega zdravljenja zavirajo in ga ustavljajo in bolezen še bolj potlačijo v telo.
Naučiti se moramo najti načine za sproščanje ujetih, potlačenih, zanikanih in nezavednih energij, ki vsebujejo čustva, občutke, vzorce, programe in prepričanja.